Moč Ustvarjalnega razmišljanja
S facebooka sem našel spodnji citat, katerega moram deliti z vami.
Razmišljanja
...koliko smo zares svobodni?...koliko
dopuščamo drugim in okolici, da nam
»opere možgane«, ali dopuščamo, da nas
spremeni, na prefinjen način, tako
prefinjen, da tega niti ne opazimo, da vse
skupaj prisvojimo in prevzamemo kot svojo resnico? Še znamo
prisluhniti sebi?
........
Nekje visoko v planinah se je nahajala
majhna gluha vas. Gluha ne zato, ker bi
stanovalci te vasi bili zares gluhi, temveč
zato, ker so bili »gluhi« za ostali svet. Ljudje v tej vasi
so živeli kot velika
družina. Mladi so spoštovali starejše,
možje so cenili svoje soproge. V njihovih
pogovorih in dejanjih ni bilo besed kot
so: užaljenost, sovraštvo, lastnina, žalost,
bolečina, pohlep, zavist...Od prvega do zadnjega dne
življenja je z njihovih
ustnic žarel prešeren nasmeh. Otroci so
pomagali odraslim pri gospodinjstvu, se
igrali in zabavali, se plezali na visoka
drevesa, nabirali gorske plodove, plavali
v planinskem potoku. Odrasli so jih učili jezika ptic,
živali in rastlin, tako da so se
otroci veliko naučili od njih in skoraj vsi
zakoni narave so jim bili poznani. Tako
starejši, kot mladi so živeli v harmoniji z
naravo. Ob večerih so se zbirali ob ognju
in pošiljali svoje nasmehe zvezdam. Vsak je imel izbrano
svojo zvezdo s katero se
je pogovarjal. Zvezde so jih naučile
vesoljnih zakonov. In tako je bilo, od kar
so vedeli zase.
Nekega dne pa se je v vasi pojavil tujec
in rekel: »Jaz sem učitelj!« Vsi so se razveselili njegovega
prihoda.
Nedolgo zatem so mu zaupali otroke v
upanju, da jih bo učitelj naučil
pomembnejše zakone kot so jih poznali
sami in so se jih naučili od narave in
vesolja. In učitelj je pričel s svojim učenjem. Čez čas pa
so opazili, da so se
otroci počasi spreminjali, skoraj kot da bi
jih zamenjali z drugimi. Najprej so postali
razdražljivi, potem se je med njimi
pojavila zloba, vse pogosteje so se
prepirali in jemali stvari eden drugemu. Naučili so se
posmehovanja in lažnih in
zvitih nasmehov. Z njihovih lic je izginil
prešeren nasmeh, ki so ga bili v vasi
vajeni.
Ljudje niso vedeli, ali je to dobro, ker
sama beseda slabo pri njih niti ni obstajala. Zaupali so
učitelju in iskreno
verjeli, da so to nova znanja in modrost
iz zunanjega sveta.
Minilo je nekaj let. Otroci so rastli,
življenje v tej vasi pa se je povsem
spremenilo. Ljudje so si razdelili zemljo, ogradili svoje
parcele z ograjami, postali
so nezaupljivi drug do drugega. Pozabili
so jezik ptic, živali in rastlin, in
univerzalne zakone. V njihovih domovih
so se pojavili TV, računalniki, mobilni
telefoni,...Ljudje so izgubili svoje prešerne nasmehe.
Učitelj, zdaj že ostarel, ki pa se še vedno
ni naučil smejati je gledal vse to s
ponosom in pomislil:
»V nerazviti, oddaljeni in zaostali
planinski vasi sem končno uspel te divjake priključiti
moderni civilizaciji!«
(Šalva Amonašvi)
......
....prisluhnimo sebi in šepetu intuicije in
utišajmo vpitje ega...vzemimo si kdaj čas,
da zopet poiščemo oddaljeno vas in začutimo in slišimo
tišino in govorico
narave, zvezd...ne postanimo sužnji
izdelkov in vseh novotarij moderne
družbe...ne dovolimo, da nam »operejo
možgane«...ostanimo in bodimo MI...