Objave

Nevarni moški – in kaj pomeni biti oče

-
Pesem: Dangerous Men Avtor: Daragh Fleming --- Dangerous Men (original – English) If I ever have boys they’ll be dangerous men They’ll smile at dogs and children and be a tonic to friends They’ll send flowers to their mother just because and they’ll be a shoulder for many when the world is too much My boys will know that vulnerability is strength They won’t bottle anger, they’ll learn how to express They won’t let pride be the reason they hide, wearing masks while they’re hurting inside My boys will be dangerous men They won’t stay silent even when it’s uncomfortable for them They’ll learn that their actions are more effective than words but they’ll use their voices to amplify the unheard They’ll know that love isn’t something to perform They’ll see beauty in all of its forms My boys won’t grow learning to emotionally hide They’ll reshape masculinity into something they like, make it softer to touch They’ll know that who they are is more than enough They’ll know that being a man doesn’...
Read more »

Zakaj ljudje potrebujejo državo – med strahom, oblastjo in srečo rojstva

-
V drugi sezoni serije Tom Clancy’s Jack Ryan zazveni misel, ki jo pripišejo Max Weber: da imajo ljudje radi državo zato, ker živimo v nasilnem svetu in se moramo počutiti, kot da nas nekdo ščiti. Država je organizacija, ki ima monopol nad legitimno uporabo sile – pravico groziti z nasiljem in ga tudi uporabiti znotraj svojega ozemlja. A tukaj se moje razmišljanje ne ustavi. Če je država v resnici orodje moči, se moram vprašati: kdo jo upravlja?  Predvidevam, da ljudje. In ljudje smo si v osnovi podobni – mehki, krhki, nepopolni. Nekateri hitreje podležemo avtoriteti, činom in moči, drugi se temu upirajo. A v resnici, vsak od nas podleže na svoj način. Vprašanje ni ali, ampak kako. Država ni abstrakten pojem. Država se kaže v tem, koga volimo, kdo ima moč odločanja in kako se ta moč razporeja. Levo, desno, sredina – vse to so oznake, a ulice, ljudje in vsakdanje življenje so tisti, ki nosijo posledice. Pomembno je, ali sistemi ščitijo ljudi ali pa zgolj ohranjajo oblast. Zato se vpr...
Read more »

Review: Upanje

-
Slika
Upanje by Ante Tomić My rating: 0 of 5 stars View all my reviews
Read more »

Ko čast izgubi težo

-
Bratje. Prijatelji. In tudi vi – ne prijatelji! Obstajajo besedila, ki ne zastarajo. Ne zato, ker bi bila lepa, temveč zato, ker so resnična. Shakespearejev Sonet 66 je eno takšnih. Napisal ga je pred več kot štiristo leti, a zveni, kot da bi bil napisan danes zjutraj – po jutranjih novicah, po uradnih govorih, po podelitvah nagrad, ki jih nihče več ne zna pojasniti. Shakespeare je bil utrujen. Utrujen od sveta, kjer zaslužni beračijo, ničvredni pa se bleščijo. Kjer so odličja na napačnih prsih, resnica pa razglašena za naivnost. In v tem je nekaj strašljivo tolažilnega: če je to videl on, potem nismo sami v tem občutku. Danes gledamo isto sliko. Nepravični se oblačijo v znanje. Prazni govorijo v imenu modrosti. Medalje visijo tam, kjer nikoli ni bilo dela, odrekanja ali tihe vztrajnosti. Vemo, da nimajo znanja. Vemo, da si niso zaslužili. Pa vendar – sistem jih potrjuje, jim daje glas, položaj, priznanje. In pravični? Ti delajo. Molčijo. Umikajo se. Ne zato, ker bi bili šibki, ampak k...
Read more »

Review: Morporuk : zgodovinski roman

-
Slika
Morporuk : zgodovinski roman by Dragan Potočnik My rating: 0 of 5 stars View all my reviews
Read more »

Med mislijo na maščevanje in izbiro ljubezni

-
»Če načrtuješ maščevanje, si najprej izkoplji lastni grob.« »Ljubezen lahko zdravi.« — The Count of Monte Cristo Včasih se zalotim, da se v meni pojavi misel na maščevanje. Ne kot dejanje, ampak kot skušnjava. Kot tih, skoraj sramežljiv glas, ki se oglasi nekje zadaj in vpraša: »Kaj pa če bi?« Ne iz sovraštva, bolj iz utrujenosti. Iz občutka, da je bila krivica prevelika, cena previsoka, posledice pa ostajajo – večinoma na meni. V mladosti je bilo teh misli več. Takrat je bilo vse bolj črno-belo. Svet je bil krivičen, ljudje kruti, jaz pa prepričan, da se mora vse nekako uravnotežiti. Da mora nekdo plačati. In če ne plača on, potem zakaj plačujem jaz? Pa je minilo. Danes, ko gledam nazaj, vidim, da me ni najbolj zaznamovalo to, kar so mi naredili drugi, ampak to, česar jaz nisem naredil njim. Nekateri so šli naprej – taki in drugačni. Nekateri so ostali isti. Jaz pa sem šel po svoji poti. Po internetu, po svetu, po življenju. In čeprav nisem postal bogatejši v materialnem smislu, sem p...
Read more »

MEDALJA

-
Na začetku ni bilo aplavza. Ni bilo odrov. Ni bilo govorov. Na začetku je bila čast. Ustanovitelj jo je držal v rokah, še toplo od livarne. Medalja ni sijala – bila je težka. Nosila je sledove dela, ne prstnih odtisov oblasti. Podelil jo je redko. Skoraj nerad. Vedel je, da se čast ne deli – čast se prepozna. Dolga leta je bilo jasno, zakaj obstaja. Nosili so jo tisti, ki so delali, ko nihče ni gledal. Tisti, ki niso govorili o sebi. Tisti, ki so znali več, kot so kazali. Potem je minil čas. Najprej so prišli mladi. Ambiciozni. Lepo oblečeni. Govorili so tekoče, samozavestno, s pravilnimi besedami, a praznimi stavki. Prinesli so nove izraze, nove nazive, nove razlage, zakaj je treba stvari »posodobiti«. Rekli so: »Svet se je spremenil.« »Tako se danes dela.« »Stari ne razumejo več.« Ustanovitelja niso vprašali za mnenje. Vprašali so ga le še za podpis. Medalja je ostala ista. A njeni prejemniki niso več bili. Zdaj so jo nosili tisti, ki niso gradili, ampak prevzeli. Tisti, ki niso znal...
Read more »