Ko čast izgubi težo
Bratje. Prijatelji. In tudi vi – ne prijatelji! Obstajajo besedila, ki ne zastarajo. Ne zato, ker bi bila lepa, temveč zato, ker so resnična. Shakespearejev Sonet 66 je eno takšnih. Napisal ga je pred več kot štiristo leti, a zveni, kot da bi bil napisan danes zjutraj – po jutranjih novicah, po uradnih govorih, po podelitvah nagrad, ki jih nihče več ne zna pojasniti. Shakespeare je bil utrujen. Utrujen od sveta, kjer zaslužni beračijo, ničvredni pa se bleščijo. Kjer so odličja na napačnih prsih, resnica pa razglašena za naivnost. In v tem je nekaj strašljivo tolažilnega: če je to videl on, potem nismo sami v tem občutku. Danes gledamo isto sliko. Nepravični se oblačijo v znanje. Prazni govorijo v imenu modrosti. Medalje visijo tam, kjer nikoli ni bilo dela, odrekanja ali tihe vztrajnosti. Vemo, da nimajo znanja. Vemo, da si niso zaslužili. Pa vendar – sistem jih potrjuje, jim daje glas, položaj, priznanje. In pravični? Ti delajo. Molčijo. Umikajo se. Ne zato, ker bi bili šibki, ampak k...
