DANIJEL BRESTOVAC

Upanje by Ante Tomić My rating: 0 of 5 stars View all my reviews

Bratje. Prijatelji. In tudi vi – ne prijatelji! Obstajajo besedila, ki ne zastarajo. Ne zato, ker bi bila lepa, temveč zato, ker so resnična. Shakespearejev Sonet 66 je eno takšnih. Napisal ga je pred več kot štiristo leti, a zveni, kot da bi bil napisan danes zjutraj – po jutranjih novicah, po uradnih govorih, po podelitvah nagrad, ki jih nihče več ne zna pojasniti. Shakespeare je bil utrujen. Utrujen od sveta, kjer zaslužni beračijo, ničvredni pa se bleščijo. Kjer so odličja na napačnih prsih, resnica pa razglašena za naivnost. In v tem je nekaj strašljivo tolažilnega: če je to videl on, potem nismo sami v tem občutku. Danes gledamo isto sliko. Nepravični se oblačijo v znanje. Prazni govorijo v imenu modrosti. Medalje visijo tam, kjer nikoli ni bilo dela, odrekanja ali tihe vztrajnosti. Vemo, da nimajo znanja. Vemo, da si niso zaslužili. Pa vendar – sistem jih potrjuje, jim daje glas, položaj, priznanje. In pravični? Ti delajo. Molčijo. Umikajo se. Ne zato, ker bi bili šibki, ampak k...

Morporuk : zgodovinski roman by Dragan Potočnik My rating: 0 of 5 stars View all my reviews

»Če načrtuješ maščevanje, si najprej izkoplji lastni grob.« »Ljubezen lahko zdravi.« — The Count of Monte Cristo Včasih se zalotim, da se v meni pojavi misel na maščevanje. Ne kot dejanje, ampak kot skušnjava. Kot tih, skoraj sramežljiv glas, ki se oglasi nekje zadaj in vpraša: »Kaj pa če bi?« Ne iz sovraštva, bolj iz utrujenosti. Iz občutka, da je bila krivica prevelika, cena previsoka, posledice pa ostajajo – večinoma na meni. V mladosti je bilo teh misli več. Takrat je bilo vse bolj črno-belo. Svet je bil krivičen, ljudje kruti, jaz pa prepričan, da se mora vse nekako uravnotežiti. Da mora nekdo plačati. In če ne plača on, potem zakaj plačujem jaz? Pa je minilo. Danes, ko gledam nazaj, vidim, da me ni najbolj zaznamovalo to, kar so mi naredili drugi, ampak to, česar jaz nisem naredil njim. Nekateri so šli naprej – taki in drugačni. Nekateri so ostali isti. Jaz pa sem šel po svoji poti. Po internetu, po svetu, po življenju. In čeprav nisem postal bogatejši v materialnem smislu, sem p...

Na začetku ni bilo aplavza. Ni bilo odrov. Ni bilo govorov. Na začetku je bila čast. Ustanovitelj jo je držal v rokah, še toplo od livarne. Medalja ni sijala – bila je težka. Nosila je sledove dela, ne prstnih odtisov oblasti. Podelil jo je redko. Skoraj nerad. Vedel je, da se čast ne deli – čast se prepozna. Dolga leta je bilo jasno, zakaj obstaja. Nosili so jo tisti, ki so delali, ko nihče ni gledal. Tisti, ki niso govorili o sebi. Tisti, ki so znali več, kot so kazali. Potem je minil čas. Najprej so prišli mladi. Ambiciozni. Lepo oblečeni. Govorili so tekoče, samozavestno, s pravilnimi besedami, a praznimi stavki. Prinesli so nove izraze, nove nazive, nove razlage, zakaj je treba stvari »posodobiti«. Rekli so: »Svet se je spremenil.« »Tako se danes dela.« »Stari ne razumejo več.« Ustanovitelja niso vprašali za mnenje. Vprašali so ga le še za podpis. Medalja je ostala ista. A njeni prejemniki niso več bili. Zdaj so jo nosili tisti, ki niso gradili, ampak prevzeli. Tisti, ki niso znal...

Okupatorjeva hči by Katarina Keček My rating: 0 of 5 stars View all my reviews