MEDALJA
Na začetku ni bilo aplavza. Ni bilo odrov. Ni bilo govorov. Na začetku je bila čast. Ustanovitelj jo je držal v rokah, še toplo od livarne. Medalja ni sijala – bila je težka. Nosila je sledove dela, ne prstnih odtisov oblasti. Podelil jo je redko. Skoraj nerad. Vedel je, da se čast ne deli – čast se prepozna. Dolga leta je bilo jasno, zakaj obstaja. Nosili so jo tisti, ki so delali, ko nihče ni gledal. Tisti, ki niso govorili o sebi. Tisti, ki so znali več, kot so kazali. Potem je minil čas. Najprej so prišli mladi. Ambiciozni. Lepo oblečeni. Govorili so tekoče, samozavestno, s pravilnimi besedami, a praznimi stavki. Prinesli so nove izraze, nove nazive, nove razlage, zakaj je treba stvari »posodobiti«. Rekli so: »Svet se je spremenil.« »Tako se danes dela.« »Stari ne razumejo več.« Ustanovitelja niso vprašali za mnenje. Vprašali so ga le še za podpis. Medalja je ostala ista. A njeni prejemniki niso več bili. Zdaj so jo nosili tisti, ki niso gradili, ampak prevzeli. Tisti, ki niso znal...
