Včasih je težko. Včasih nemogoče - Nisem premagan
Včasih je težko. Včasih je tako težko, da nimaš več prave razlage, zakaj sploh še vztrajaš. Včasih ne vidiš poti naprej. Ne vidiš rešitve. Ne vidiš smisla. Samo temo. In takrat ti ljudje lahko govorijo, da bo bolje. Da moraš ostati pozitiven. Da bo minilo. Ampak ko si zares spodaj, te take besede ne dosežejo. Ker ti veš samo eno: boli. In včasih imaš občutek, da si izgubil vse. Moč. Voljo. Zaupanje. Morda celo del sebe. Takrat se vprašaš: Je to to? Je tukaj konec? Sem prišel do točke, ko sem premagan? Ne. Premagan si šele takrat, ko sam sprejmeš poraz. Ko rečeš: dovolj. Ko se nehaš pobirati. Ko sam skloníš glavo. Bil sem doli. Precej doli. In danes vem, da bi lahko padel še nižje. Veliko nižje. Pa nisem. Zakaj? Ne vem popolnoma. Morda zato, ker je nekje globoko ostal majhen glas, ki je govoril: To ne more biti konec. Morda sem samo verjel. Ne v čudeže. Ne v to, da bo nekdo prišel in vse popravil. Ampak v to, da imam še nekaj v sebi. Še en korak. Še en dan. Še en poskus. Človek je čudno...
