MEDALJA

Na začetku ni bilo aplavza.

Ni bilo odrov.

Ni bilo govorov.

Na začetku je bila čast.

Ustanovitelj jo je držal v rokah, še toplo od livarne. Medalja ni sijala – bila je težka. Nosila je sledove dela, ne prstnih odtisov oblasti. Podelil jo je redko. Skoraj nerad. Vedel je, da se čast ne deli – čast se prepozna.

Dolga leta je bilo jasno, zakaj obstaja.

Nosili so jo tisti, ki so delali, ko nihče ni gledal.

Tisti, ki niso govorili o sebi.

Tisti, ki so znali več, kot so kazali.

Potem je minil čas.

Najprej so prišli mladi. Ambiciozni. Lepo oblečeni. Govorili so tekoče, samozavestno, s pravilnimi besedami, a praznimi stavki. Prinesli so nove izraze, nove nazive, nove razlage, zakaj je treba stvari »posodobiti«.

Rekli so:

»Svet se je spremenil.«

»Tako se danes dela.«

»Stari ne razumejo več.«

Ustanovitelja niso vprašali za mnenje.

Vprašali so ga le še za podpis.

Medalja je ostala ista. A njeni prejemniki niso več bili.

Zdaj so jo nosili tisti, ki niso gradili, ampak prevzeli.

Tisti, ki niso znali, ampak nastopali.

Tisti, ki so govorili o vrednotah, a jih nikoli niso živeli.

Pravični so se umaknili. Ne v jezi. V tišini.

Niso protestirali. Niso se borili za položaje.

Vedel so, da se s hrupom ne bori proti praznini.

In medalja?

Še vedno je visela na prsih. Svetleča. Bleščeča.

A lahka. Prelahka.

Nekega dne jo je nekdo dvignil in vprašal:

»Kaj sploh pomeni?«

In nihče ni znal odgovoriti.

Ker čast, ko jo enkrat odtrgaš od resnice, ne izgine takoj.

Najprej izgubi težo.

Potem pomen.

Nazadnje ostane le še kovina – dokaz, da je bilo nekoč nekaj več.