Med mislijo na maščevanje in izbiro ljubezni
»Če načrtuješ maščevanje, si najprej izkoplji lastni grob.« »Ljubezen lahko zdravi.« — The Count of Monte Cristo Včasih se zalotim, da se v meni pojavi misel na maščevanje. Ne kot dejanje, ampak kot skušnjava. Kot tih, skoraj sramežljiv glas, ki se oglasi nekje zadaj in vpraša: »Kaj pa če bi?« Ne iz sovraštva, bolj iz utrujenosti. Iz občutka, da je bila krivica prevelika, cena previsoka, posledice pa ostajajo – večinoma na meni. V mladosti je bilo teh misli več. Takrat je bilo vse bolj črno-belo. Svet je bil krivičen, ljudje kruti, jaz pa prepričan, da se mora vse nekako uravnotežiti. Da mora nekdo plačati. In če ne plača on, potem zakaj plačujem jaz? Pa je minilo. Danes, ko gledam nazaj, vidim, da me ni najbolj zaznamovalo to, kar so mi naredili drugi, ampak to, česar jaz nisem naredil njim. Nekateri so šli naprej – taki in drugačni. Nekateri so ostali isti. Jaz pa sem šel po svoji poti. Po internetu, po svetu, po življenju. In čeprav nisem postal bogatejši v materialnem smislu, sem p...