KDO MI JE UBIL OČETA – zgodba o politiki, ki določa naše življenje
Ko v roke vzameš Édouarda Louisa, se hitro zavedaš, da ne bereš le romana. Bereš diagnozo družbe. Bereš rentgensko sliko sveta, v katerem se nekateri rodijo že zaščiteni, drugi pa že poškodovani.
V knjigi Kdo mi je ubil očeta Louis postavi eno ključnih vprašanj:
kdo nosi odgovornost za zlomljena življenja?
Očetje? Družine? Usoda? Ali politika?
Eden najmočnejših citatov iz knjige pravi:
"Če politiko pojmujemo kot vladanje živih bitij drugim živim bitjem … je politika potemtakem razlika med tistimi, ki živijo stabilno, motivirano, zaščiteno življenje, in tistimi, ki so izpostavljeni smrti, preganjanju, umoru."
Ko to prebereš, razumeš: politika ni oddaljena stvar.
Politika je to, ali tvoj oče zmore dihati.
Politika je to, ali imaš možnost izbire.
Politika je razlika med življenjem in preživetjem.
---
Ko sin začne razumeti očeta
Louis kot pripovedovalec prevzame vlogo posrednika, a tudi prizadetega opazovalca.
Šele ko odraste, ko se odseli, ko študira in dobi distanco, lahko razume svojega očeta:
– človeka, ki so ga zaznamovali revščina, alkohol, pomanjkanje izobrazbe
– človeka, ki ni znal ljubiti, ker ga življenje ni nikoli naučilo nežnosti
– človeka, ki je bil v sistemu vnaprej izgubljen
Tu je ključno spoznanje:
očetova nasilnost ni bila samo osebna, temveč tudi sistemska.
Louis zato prečuje nekaj pomembnega – da se osebne zgodbe NE začnejo doma, ampak v družbenih pogojih, ki nas oblikujejo, še preden se zavedamo, kdo smo.
---
Kdo so resnični zlikovci?
V Louisovi pripovedi se tiranski oče postopoma umakne.
Njegovo vlogo zasede nekaj veliko večjega, hladnejšega, proti čemur sin in oče nimata nobenega orodja:
politične reforme, ki režejo socialne podporne sisteme
odločitve, sprejete daleč od življenj navadnih ljudi
sistem, ki ene varuje, druge pa izčrpava, dokler se ne zlomijo
Louis pokaže, da so zločini lahko zelo tiho izvedeni:
za pisalno mizo, s podpisom na dokumentu, s preprostim “od danes naprej ne dobite več”.
Takšno nasilje ne pusti modric.
Pusti pa polomljena življenja.
---
Zakaj ta knjiga govori tudi o nas
Čeprav je zgodba francoska, je izkušnja univerzalna.
Tudi pri nas poznamo delavce, ki garajo do bolečin in ne dočakajo priznanja.
Tudi pri nas obstajajo otroci, ki odraščajo v pogojih, ki jih omejijo, še preden dobijo možnost.
Tudi pri nas je politika ta, ki odloča, kdo bo živel dostojno – in kdo ne.
Louis nas uči:
ne smemo govoriti o posameznih tragedijah, ne da bi govorili o sistemu, ki jih proizvaja.
---
Ali bo kdaj bolje – ali je to zgolj utopija?
To je vprašanje, ki se pojavi ob vsaki zgodbi, ki razgali družbeno krivico.
In to je vprašanje, ki si ga danes postavlja ogromno ljudi.
Bo kdaj bolje?
Bo družba kdaj manj kruta do tistih, ki se rodijo na napačni strani države ali razreda?
Ali pa je to zgolj utopija za idealiste?
Resnica je neprijetna, a nujna:
ne bo bolje samo od sebe. Nikoli ni in nikoli ne bo.
Utopija ni naivnost.
Utopija je edina sila, ki razbija cinizem.
Je opomin, da boljši svet obstaja kot možnost – in da je od nas odvisno, ali bo postal realnost.
A če se sprijaznimo, da “tako pač je”, potem utopija UMRJE.
Z njo pa umrejo tudi priložnosti prihodnjih generacij.
Zato Louisova misel ni kruta – je budnica.
Če ne bomo mi tisti, ki zahtevamo spremembo, bo politika še naprej odločala, kdo bo živel lepo, in kdo bo samo tiho izginil.
Utopija ni problem.
Problem je, če se ji odrečemo.