Ali smo res mi sami najslabša reklama svojim sistemom?

-
“Tako kot za krščansko vero so tudi za socializem najslabša reklama njegovi privrženci.”
— George Orwell, Pot v Wigan Pier


Ko sem danes gledal ta citat, sem se prvič resno vprašal:
A to velja samo za krščanstvo in socializem? Ali pa morda za čisto vsak sistem, ki ga je človek kadarkoli ustvaril? Za vsako ideologijo, vsako podjetje, vsako državo… tudi za nas same?

1. Smo ljudje res največja reklama sistemu, v katerega verjamemo?

Če pomislim: vsak sistem, vsak “-izem”, vsaka vera, vsak klub, vsako podjetje — na koncu ga ne predstavljajo slogani, logotipi, zakoni ali pravila.
Predstavljajo ga ljudje.
Njihovo vedenje, njihove navade, njihov karakter.

Tudi najbolj popoln sistem se lahko sesuje, če ga predstavljajo ljudje, ki delujejo proti temu, kar sistem obljublja.
In tudi najslabši sistem lahko dolgo preživi, če ga predstavljajo ljudje, ki znajo z njim “pluti”.

2. To velja za podjetja — in velja za nas

V poslu se to vidi takoj.
Podjetje ima lahko najboljše orodje, najboljše barve, najboljše cene…
A če mojster dela površno, če pušča nered, če ne drži besede —
kaj to pomeni?

Da je on sam najslabša reklama podjetju.

Enako velja za vsakega od nas v življenju.
Lahko govorimo eno, delamo pa drugo.
In svet bo verjel temu, kar vidi — ne temu, kar deklariramo.

3. Isto je bilo v zgodovini — Rimljani, Perzijci, Kitajci…

Vsi veliki sistemi so padli zaradi istih treh reči:

1. pohlep,


2. pridobitništvo,


3. izdaja lastnih idealov.



Spomnimo se Rimljanov.
Njihov sistem je bil mogočen.
A kdo ga je razjedel?

Njegovi lastni ljudje, ki so sistem uporabljali za svoj žep, svoj položaj, svojo udobnost.
Enako Perzijci, kitajske dinastije, Bizantinci…
Zunanjega sovražnika človek še nekako obvlada.
Najhujši sovražnik vsakega sistema pa pride od znotraj.

4. In kdo so torej ti “privrženci”, o katerih govori Orwell?

To niso samo verniki socializma.
To smo:

državljani svoje države,

delavci v podjetju,

člani družbe,

podporniki neke ideje,

pripadniki nekega naroda.


Mi smo tisti “plovci med čermi”, ki moramo znati držati smer.
A pogosto se zgodi ravno obratno:
nekateri se oklepa sistema, da si nabere položaje, moč, denar…
in tako postane najslabši dokaz, zakaj sistem ne deluje.

5. Pa vendar… vedno se pojavi nekaj najboljšega iz najslabšega

To je lepota zgodovine:
v vsaki krizi, v vsakem razpadu, v vsaki ideologiji, ki se izrodi, vedno nastanejo novi ljudje.

Tisti, ki plujejo naprej.
Tisti, ki ne potonejo, ampak preplavajo čeri.
Tisti, ki postanejo nova generacija sistema.

Njih ni veliko — in ravno zato so dragoceni.

6. A smo res mi najslabša reklama svojih sistemov?

Če si iskren — včasih ja.
Včasih smo ljudje sami razlog, da nekaj ne deluje.
Ker se ne držimo vrednot, ki jih zagovarjamo.

Ampak hkrati — lahko smo tudi najboljša reklama.

Če držimo besedo.

Če smo pošteni v poslih.

Če ne iščemo bližnjic.

Če damo več, kot smo dolžni.

Če delamo tako, kot da nas gleda cel svet.


V resnici je samo na nas, ali bomo sistem, v katerega verjamemo, zgradili ali pa osmešili.


Zaključek

Orwell je imel prav.
A resnica je še globlja:

Vsak sistem je močan toliko, kolikor močni so ljudje, ki ga predstavljajo.
In dober človek lahko naredi več kot katerakoli ideologija.