Poglejte me. Ali res?

"Mama look at me. 

I came home with a shiny degree.

I wear heels now in the big city and I got a real big girl job.

My chest is tight every morning and I wish

 I could disappear on the tube.

My manager flirts a bit, 

but that's perhaps to be expected.

When I'm no longer at the bottom of the barrel,

 then they'll have to listen.

This is what it's all for, right? ......."

Navdih za ta zapis je bilo ganljivo besedilo o mladi osebi, ki doseže vse, kar je nekoč štela za uspeh – diplomo, veliko mesto in dobro službo. Toda ob tem ugotovi, da zunanji uspeh še ne pomeni tudi notranjega miru.

Kolikokrat si v življenju rečemo: »Ko bom dosegel to, bom končno srečen.«

Ko končamo šolo. Ko dobimo boljšo službo. Ko kupimo večjo hišo. Ko sedimo za veliko mizo. Ko imamo višjo plačo. Ko nas drugi občudujejo.

V resnici pa pogosto ne lovimo svojih sanj. Lovimo občutek, da bomo končno dovolj dobri v očeh drugih.

Želimo si, da bi bili starši ponosni na nas. Da bi nam prijatelji zavidali. Da bi sosedje rekli: »Uspelo mu je.« Da bi na družbenih omrežjih dokazali, da smo nekaj dosegli.

Toda vprašajmo se iskreno.

Koliko je dovolj?

Prva služba ni dovolj. Potem želimo boljši položaj. Večjo pisarno. Višjo plačo. Večjo hišo. Boljši avto. Še več priznanj.

In cilj se vedno znova premakne.

Najbolj žalostno pa je, da medtem mineva življenje.

Otroci odraščajo. Starši se starajo. Prijatelji imajo vedno manj časa. Mi pa smo prepričani, da bomo živeli pozneje – ko bomo dosegli še tisto naslednjo stopničko.

Kaj pa, če pride dan, ko končno sedimo za tisto veliko mizo?

Pisarna je velika. Naziv je pomemben. Plača odlična.

Domov pa pridemo v prazno stanovanje.

Otroci so že odrasli. Staršev morda ni več. Telefon je tih.

In takrat ugotovimo, da smo vse življenje lovili priznanje drugih, pozabili pa živeti z ljudmi, ki so nas imeli radi brez nazivov, diplom in položajev.

Uspeh ni slab.

Ambicije niso napačne.

Narobe pa je, če zaradi njih izgubimo sebe.

Največji uspeh ni biti pomemben v očeh sveta.

Največji uspeh je, da te doma nekdo iskreno objame, da se otroci veselijo tvojega prihoda, da imaš čas za pogovor s starši in da lahko zvečer mirno zaspiš.

Svet bo vedno želel še več od nas.

Toda naši otroci si ne bodo zapomnili naše funkcije, naziva ali plače.

Zapomnili si bodo, ali smo bili ob njih.

Na koncu življenja nas ne bodo grele vizitke, temveč spomini. Ne bodo nas osrečevali nazivi, ampak ljudje, ki bodo sedeli ob nas.

Morda je največji uspeh v življenju prav to, da nam ni treba nikomur dokazovati, kdo smo. Da živimo po svojih vrednotah, ljubimo svoje bližnje in si vzamemo čas za tisto, kar je resnično pomembno.

Ker življenje ni tekmovanje.

Je potovanje.

In največje bogastvo niso stvari, ki jih imamo, ampak ljudje, s katerimi ga delimo.

---

Navdih za zapis: Besedilo "Mama, look at me..." iz videa na Instagram profilu @thediaryofdaze, ki ga je na LinkedInu delila Uzma Sattar. Ta zapis je avtorjevo lastno razmišljanje, navdihnjeno z osrednjim sporočilom izvirnega videa - Vir: Instagram https://share.google/MXBwH8WyaoqIJ2wnI.