Včasih je težko. Včasih nemogoče - Nisem premagan
Včasih je težko.
Včasih je tako težko, da nimaš več prave razlage, zakaj sploh še vztrajaš.
Včasih ne vidiš poti naprej.
Ne vidiš rešitve.
Ne vidiš smisla.
Samo temo.
In takrat ti ljudje lahko govorijo, da bo bolje.
Da moraš ostati pozitiven.
Da bo minilo.
Ampak ko si zares spodaj, te take besede ne dosežejo.
Ker ti veš samo eno:
boli.
In včasih imaš občutek, da si izgubil vse.
Moč.
Voljo.
Zaupanje.
Morda celo del sebe.
Takrat se vprašaš:
Je to to?
Je tukaj konec?
Sem prišel do točke, ko sem premagan?
Ne.
Premagan si šele takrat, ko sam sprejmeš poraz.
Ko rečeš: dovolj.
Ko se nehaš pobirati.
Ko sam skloníš glavo.
Bil sem doli.
Precej doli.
In danes vem, da bi lahko padel še nižje.
Veliko nižje.
Pa nisem.
Zakaj?
Ne vem popolnoma.
Morda zato, ker je nekje globoko ostal majhen glas, ki je govoril:
To ne more biti konec.
Morda sem samo verjel.
Ne v čudeže.
Ne v to, da bo nekdo prišel in vse popravil.
Ampak v to, da imam še nekaj v sebi.
Še en korak.
Še en dan.
Še en poskus.
Človek je čudno bitje.
Včasih šele takrat, ko misli, da nima ničesar več, ugotovi, koliko še vedno ima.
In morda največ šteje ravno tisto, česar drugi ne vidijo.
Trma.
Ponos.
Upanje.
Volja.
Tisti del človeka, ki tudi takrat, ko je glava krvava, noče ostati sklonjena.
William Ernest Henley je to zapisal že leta 1875.
INVICTUS
William Ernest Henley
Out of the night that covers me,
Black as the pit from pole to pole,
I thank whatever gods may be
For my unconquerable soul.
In the fell clutch of circumstance
I have not winced nor cried aloud.
Under the bludgeonings of chance
My head is bloody, but unbowed.
Beyond this place of wrath and tears
Looms but the Horror of the shade,
And yet the menace of the years
Finds and shall find me unafraid.
It matters not how strait the gate,
How charged with punishments the scroll,
I am the master of my fate,
I am the captain of my soul.
---
NEPREMAGANI
Iz noči, ki me prekriva,
črne kakor brezno od pola do pola,
se zahvaljujem katerimkoli bogovom že
za svojo nepremagljivo dušo.
V krutem primežu okoliščin
nisem trznil niti glasno zajokal.
Pod udarci neusmiljene usode
je moja glava krvava, a nepoklonjena.
Onkraj tega kraja jeze in solza
preži le groza sence,
a vendar me grožnja prihodnjih let
najde in me bo našla brez strahu.
Ni pomembno, kako ozka so vrata,
niti kako poln kazni je zvitek sodbe.
Jaz sem gospodar svoje usode.
Jaz sem kapitan svoje duše.
---
Ne vem, kaj me še čaka.
Ne vem, koliko težkih dni še pride.
Ne vem, kolikokrat bom še padel.
Ampak nekaj vem.
Bil sem že na tleh.
In sem vstal.
Bil sem že prepričan, da ne gre več.
Pa je šlo.
Bil sem že izgubljen.
Pa sem se našel.
Morda ne isti.
Morda bolj utrujen.
Morda bolj previden.
Morda z več brazgotinami.
Ampak še vedno tukaj.
In zato danes ne potrebujem zagotovila, da bo vse dobro.
Dovolj mi je vedeti, da zgodba še ni končana.
Dokler se lahko poberem, še ni konec.
Dokler lahko naredim en korak, še ni konec.
Dokler v meni obstaja tisti mali glas, ki reče »še ne« —
še nisem premagan.
Moja glava je lahko krvava.
Ampak ni sklonjena.