Onina zgodba 2011 - NATAŠA

-


Zakaj jo objavljam? Ker me spominja na mojo preteklost, saj sva skupaj sedela v šoli. Hodila sva v trgovsko šolo, ob delu oz. večerno šolo, v Krškem. Zanimivo je, kam te pripelje življenje, vera vanj in želja po boljšem jutri. Če vam je članek všeč, boste lahko tudi glasovali zanj. 

Srečno NATAŠA!




Nataša

   Nič. Mama jo je rodila nekje v panonskem gozdu. Sama je opravila vse, potem pa hitro na voz in naprej. Druga dva otroka sta že spala. »Ima črne lase?« je vprašal oče. Mama je pokimala: »Dolge črne lase.« Ko sta jo pogledala, sta vedela, da je najlepša. Bo to prekletstvo ali sreča, sta se spraševala oba hkrati, brez besed.

Pri štirih. »Saj ne bo mogla vedno prosjačiti, tako kot vi. Dajte ji vendar kaj boljšega kot ta voz in konja. Kaj ne privoščite svojemu bosemu otroku sreče? Midva nimava otrok, imava pa vse drugo: donosno kmetijo, lepo hišo, veliko dvorišče. Vse bo imela. Koliko hočete zanjo?« je vprašala dobrodušna gospa mamo, kot da Šatane kodrastih črnih las in sijočih oči sploh ni poleg. Mama je še bolj stisnila njeno drobno roko v svojo in le odkimavala. »Samo če imate kaj kruha zanjo, gospa. Pa še dva otroka imam na vozu, in moža.« Debelušna dobra gospa v belem predpasniku, vsa čista in sijočih lic, je res prinesla kar četrt velikega hlebca belega domačega kruha. Ko je odprla vrata, je iz svetle kuhinje zadišalo po toplem, toplem … in po svinjskem mesu, po pecivu. Šatana je za hip pomislila, da bi stekla v hišo in zaprla vrata za seboj – da bi si ogrela premražene noge, da bi … Z mamo sta hiteli proti njihovemu vozu na cesti, gospa pa za njima: »Radi bi jo imeli. Nihče ne bi vedel, da je Ciganka!« Oče je jezno ošvrknil njihovega konja, da je poskočil. Potem so se vedno na daleč izogibali te lepe in bogate vasi.

 Pri desetih. Nikamor ni sodila. Prestavljali so jo iz romskega razreda med neromske otroke, pa nazaj med Rome, nato spet v mešani razred. Novembra so se vsi otroci veselili prvih snežink. Sošolec Andrej je bil edini od Neromov, ki se je sploh pogovarjal z njo, če temu lahko rečemo pogovor. Pocukal jo je za dolge črne kite in vprašal: »Hej, kako se po romsko reče sneg?«
 »Jiv,« je odgovorila.

 Pri štirinajstih. Pred njihovo hišo je ustavil velik črn mercedes z nemško registrsko oznako. Izstopil je Rom, ves v debelih zlatih verižicah, s cigaro v ustih, v lepi, dragoceni sivi obleki, majhne rasti. Brez dvoma velik Rom. Šatanin oče je ponosno stal na pragu hiše, ki jo je dolgo zidal in letos dokončal, in to na svoji zemlji, no, na zemlji, ki jo je kupil njegov oče, torej je bila njihova. »Za koliko mi prodaš Šatano? Za ženo mojemu sinu,« je naravnost vprašal prišlek. »Ne prodajam svojih otrok!« ga je zavrnil oče in se obrnil, da bi se vrnil v hišo. »Ne bodi no tako prekleto nevljuden. Pri nas v Nemčiji povabimo ljudi v hišo in jih pogostimo. Saj me poznaš, prijatelja sva bila. Zdaj pa tako. Deset tisoč mark ti dam za Šatano. Zdaj bi pa že morala imeti moža, pri štirinajstih mora vsaka prava Ciganka imeti moškega. Kaj boš potem z njo pri hiši, ko bo stara? Nihče je ne bo hotel,« je vztrajal s cigaro v ustih in z rokami v žepih, naslonjen na mercedesa, potem pa prišel bliže hiši. »Poslušaj. Jaz, pri moji ciganski duši, jaz osebno jo bom naredil za romsko kraljico, za takšno, kot je Esma Redžepova. Potem jo bo imel pa še moj sin. Saj veš, toliko je star kot tvoja Šatana, godna sta za tiste stvari.«
 »Ne dam!« je še enkrat pribil oče. »No, no, saj vem, da je lepa kot Venera. Naj ti bo, petnajst tisoč nemških mark,« je zvišal ceno mali napihnjenec v novi Armanijevi obleki. Šatana je stala v temi za očetom in se bala, da bi popustil, mama jo je nežno božala po laseh. Globoko v sebi je bila mirna, ker je poznala svojega starega. Vedno je govoril, da se morajo Romi šolati, če hočejo dobiti službo in živeti po svoje, posebno romska dekleta, da nihče ne bo njihov gospodar. Mogočna, visoka, temna očetova postava je odločno zakričala: »Norec, ne dam je za noben denar!« Zaloputnil je vrata, da se je stresla njihova nova hiša, sezidana z njegovimi velikimi rokami. »Dvajset tisoč! Zadnja ponudba! Lahko bi si že naredil fasado, da bi živel kot človek, ne kot Cigan,« je kričal oni zunaj. Oče je navil radio do konca, da ga ni slišal. Sedel je na star, razmajan stol in obe hčeri poklical k sebi: »Če se ne bosta učili, vaju bodo takole kupovali. Moški laže dobijo delo. Vajin brat se bo izučil za zidarja, tako kot jaz, pa bo živel kot gospod. Vidve pa v šole, drugače bo krvavo.«
 Pri devetnajstih. Šatana je postala Nataša. V dnevnik je danes s svojo krvjo zapisala: »Bog, prosim, pomagaj mi končati to šolo.«

 Pri enaindvajsetih. Vrnila se je domov iz obljubljene dežele, iz Švice, kjer ji nihče ni govoril, da je Rominja. Vedeli so samo, da je pridna delavka. Zaposlila se je v tovarni in tam je znova srečno srečala Andreja. Še vedno je poznal romsko besedo za sneg: »Jiv.«

 Pri tridesetih. Že dolgo si je goreče želela spoznati Esmo Redžepovo. Ponudila se ji je priložnost. Z možem sta prav zato odšla na prireditev Panonika Harmonika. Že prej se je z organizatorko Bebo dogovorila vse potrebno. Esma je na odru sijala v nešteto barvah, obsijana z žarometi je bila res kot kraljica. Nataša še ni videla česa takega, čeprav je bila že v New Yorku, na Švedskem in še kje po Evropi. Esmin glas je kljub njenim častitljivim letom zvenel prepričljivo: »Čhaj šukarije …«*

 Nataša je drgetala od pričakovanja, da se je bo lahko dotaknila, da bo v bližini nje, ki lahko sanja in hkrati živi normalno, čeprav je Rominja. Po koncertu jo je Beba odpeljala k Esmi. Objeli sta se, Nataša je povedala romski kraljici, da je tudi sama Rominja in da ji uspeva, da … Esma pa: »Ja, ja, lepo …« Nataša je slišala njene besede nekje daleč. A ni bilo kaj razumeti, ni bilo kaj čutiti, nič kraljevskega ni bilo v njih, nič romskega, nič ciganskega, nič takšne duše, kakršno globoko v sebi nosi Nataša in je upala, da jo bo našla tudi v Esmi. »Le kje in kdaj jo je izgubila, v katerem svetu, kdo je kupil njeno dušo in za koliko?« se je razočarano obrnila k Andreju, v varno zavetje njegovega objema. Pot ju je vodila le še domov, v njuno hišo, kjer so spali njuni trije mali otroci, sin in dvojčici.

 Nataši je bilo na življenjski poti velikokrat težko. Tudi tedaj, ko je bilo že videti, da ji je uspelo, in ko je kandidirala za občinsko svetnico, je niso podprli v njenih vrstah – ker je bila ženska, ker je bila šolana, ker … Romi so raje med sabo izbrali nepismenega svetnika, drugi občinski svetniki pa so ga laže izrabili za svoje interese. Nikoli ni obupala, niti ko ji je pobegnilo delo novinarke. Postala je prva romska policistka v Evropi, njena sestrična je v Sloveniji in na tujem nagrajevana režiserka, Natašin in Andrejev sin bo mogoče minister za kulturo, njuni hčerki profesorici matematike ali kuharici.

Nataša. Mama Nataša pa se še kar uči. Ob delu je še študentka v Ljubljani. Postala bo organizatorka socialne mreže, da bi tudi v službi delala tisto, za kar si kot prostovoljka prizadeva že vse življenje: da bi se nekoč vsi romski otroci pred odhodom v vrtec lahko umili s toplo vodo; da bi romske mamice lahko oprale oblačila svojih otrok, da ne bi zaudarjali v šoli; da bi jim lahko kupile šolske potrebščine; da bi se poleg svoje materinščine naučili tudi slovenskega jezika. Potem jih v šoli ne bi zasmehovali in ločevali in bi se laže učili in naučili, tudi življenja, kakršnega poznamo vsi. Šele potem bo svet boljši, mogoče šele čez desetletja. A Romi bodo ohranili svojo kulturo, kot jo ohranja Nataša. In ne sramuje se svojega priimka, ne sramuje se priznati, da je Rominja. Le peščica je takih v Sloveniji. Precej jih je podobnih Nataši in so celo na pomembnih položajih, a so zatajili svoj rod, ker se bojijo izpostavljenosti. Zato jim je najbrž zelo težko. Govorimo, pišemo in slišimo največkrat o tistih Romih, ki imajo policijsko kartoteko, zato sklepamo, da so takšni vsi Romi.

 Rominji Nataši so ostali njena čista duša, dobro srce in plemenite misli. Njena beseda je lepa in odkrita, njeno poslanstvo so velika dejanja za male ljudi.

 Vsakokrat, kadar govorim z njo, je tako, kot bi sama posadila drevo. Ob njej čutim, da lahko vsak od nas leti svobodno kot ptica. Ob misli nanjo vem, da moraš biti zelo velik človek, če hočeš delati tako, kot dela moja vzornica Nataša.
 Nataša bi lahko spremenila tudi svet, če ji bomo omogočili. Nekoč je že zmagala.

 * romsko: čhaj šukarije = v prevodu: lepa punčka
 Šifra: Panonsko morje