Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 15. februar 2016

Review: Blago Cara Radovana

Blago Cara Radovana

My rating: 5 of 5 stars










Str. 12/13- Vsaka filozofija je žalostna. Če malo dlje govorite o sreči, se boste tudi vi nazadnje počutili malce nesrečni. Ni nobene velike človeške resnice, o kateri smemo misliti do konca brez nevarnosti za svojo misel; ne o religiji ne o ljubezni ne o smrti. Vse, kar je globoko, je na dnu videti temno in neveselo in v nobeno brezno ni mogoče dolgo gledati brez vrtoglavice in groze. Kolikor dlje razmišljate o življenju, toliko več se odpira njegovih pasti, ki razgaljajo njegova brezpotja. Zaradi tega, če veliko govorite o nesrečah v življenju, nazadnje ne vidite več življenja, ampak nesreče- zares, človek živi ves svoj čas v neštetih nevarnostih, in vendar se dogaja, da veliko število ljudi preživi vse življenje, ne da bi dočakali kako posebno nesrečo. […..] Strahote življenja postanejo del naše usode samo, če se vanje posebej poglabljamo. […] Kdor smisla življenja ni iskal, ni živel; toda kdor ga je iskal, ta nikdar ni bil posebno srečen.
Sreča torej ni ideja, temveč iluzija, ker sreča ni stavr razuma, temveč stvar predstave. Zato človek verjame, da je srečen, tudi takrat, koni srečen. Vendar tudi nesreča je prav tako utopija kakor sreča, saj od stotine nesreč gotovo polovica izmišljenih in namišljenih. Zato je mogoče govoriti samo o tem, kaj je lahko predmet sreče ali nesreče, in se ne da govoriti o tem, kdo je srečen, kdo pa nesrečen. Kdor misli, da je srečen, ta je zares srečen. [….] Toda izmišljenja sreča ali namišljena nesreča sta vendarle popolni resničnosti: ker moreta trajati vse življenje in ker je vsak človek prepričan v tisto, kar občuti, tudi kadar ni prepričan v tisto, kar misli.
Najmanj srečni so tisti ljudje, ki bi imeli vse razloge, da bi bili srečni. [….] Pomeni, da je sreča stvar mišljenja in da sama po sebi ne predstavlja ničesar. Sreča je vendarle samo fikcija. Toda, če sreča obstaja, je to samo v željah, ker je želja gibanje in akcija, pomeni edino življenje in edina radost. Nesporno, so tudi ljudje, ki ne znajo biti srečni niti s še tolikšnimi vrlinami ali še tolikšnim bogastvom. So tudi ljudje, rojeni za nesrečo, kakor so nekateri rojeni za glasbo.

Str. 12- Kdor smisla življenja ni iskal, ni živel; toda kdor ga je iskal, ta nikdar ni bil posebno srečen.

Str. 19- Najbolj klavrn je človek, ki živi v sovražnosti do drugih ljudi; ta se prvi poreže z noži, ki jih je sam nabrusil. [….] Ljudtsvo je stoletja sovražilo tudi zgolj v imenu religije (ki vedno oznanjna samo ljubezen), o kateri se je največ govorilo in najglobljerazmišljalo. [..] Če vam je kdo storil kaj hudega, se varujte, da ga ne zasovražite, ker vas bo sovraštvo stalo še dodtano izgubo in nov nemir …..

Str. 21- Ko bi ljudje razumeli, kako malo je treba, da je človek srečen, bi se s tem izognili najbridkejšim dnem v svojem življenju.

Str. 24- Pogostokrat je smešno, kaj vse številni ljudje imenujeji srečo. Sicer to vsakdo počne bolj po tujih merilih kakor po svojem občutku. [……..] Mladostniški obup je nagel in ogorčen, ker ne vedo, koliko ostaja po prvih porazih v življenju še novih poti sreče in zmage; zato je tudi največ samomorov med mladimi.

Str. 51- Vsem zdravim ljudem je vendarle mogoče biti srečen. Občutek nesreče je, najpogosteje, samo duševno stanje (večkrat tuja sugestija), najpogosteje stvar temperementa, včasih tudi samo stvar osebnega predsodka o življenju. Sreča, to je utopija zdravih, a nesreča, to je fantazija bolnih.

Str. 55- Sreča je samo, da ljubezen edino dogajanje, kjer se v nesrečo slepo drvi po svoji volji.

Str. 57- Ljubezen je čustvo, ki je rezultat vseh drugih čustev, vsota vseh človekovih sposobnosti, najvišjih in najčistejših.

Str. 229- Res sta samo vznemirjenje in strast sovražnika človekovega življenja, kjer življenje zagrenita in skrajšata.