Review: Zakaj ne pišem

Zakaj ne pišem by Dijana Matković
My rating: 0 of 5 stars

Jaz sem eden, vendar nas je tisoče.

                                             Faruk Šehić, Knjiga o Uni

 

People would rather be electrically shocked than left alone with their thoughts

                                             Naslov objave raziskave na Science.org,

---

Kje natanko misli, da sem, sem pomislila, kaj ve o mojem zdaj, če očitno ne ve ničesar o mojem prej?

                                             Namesto tega pomisleka sem z njim delila naslednje: »To, kar si zdaj rekel, je vera. Verjameš, da se naša življenja smiselno sestavijo, da je vse za nekaj dobro. Ampak ni. Saj razumem, da ti je s tem lažje živeti« – še kar se nisem ustavila – »toda mene zanima, kaj je res, ne kaj je prikladno verjeti.

---

Zares pomembna (novinarska) zgodba ne vsebuje vprašanja, zakaj je nekdo uspel, ampak predvsem, zakaj mnogi niso.

----

Kajti težava s konceptom prebojnikov je drugje. Morda do dejanskega problema pridemo, ko potalamo vse fakiče, ki so se nam nabrali v vseh letih? Ta koncept je ustvarjen, da spregledamo, kar moramo spregledati, da bi ideologija

----

samouresničenja delovala, in sicer, da ob vsakem otroku iz revščine in nasilja, ki mu je v nečem uspelo, obstaja na tisoče takih, ki zaradi različnih oblik sistemskega zatiranja in onemogočenosti nimajo nikakršnih možnosti.

----

Dovolila si bom predpostavko, s pomočjo podobnega opažanja Didierja Eribona (in tistih pred njim). In sicer, da se vrata za nas, ostale, odprejo takrat, ko dejstvo, da bomo prišli skoznja, v ničemer ne zamaje obstoječega družbenega reda.

----

Vrata se namreč ne odprejo, dokler ta akt odpiranja vrat ne ustvari nikakršnega prepiha več.

---

To pomeni, da to, kar vidimo na odrih, v knjigah ter na zaslonih odrejajo tisti, ki prihajajo iz privilegija.

---

Sicer ne bi rekla, da je na drugi strani sramu ponos, je zgolj sprejemanje, razumevanje, izhodišče za razmislek. Vprašanje, pa tudi odgovor, se ponujata sama od sebe: kakšna je družba, v kateri ljudje skrivajo svoj nacionalni izvor?

---

Pomislila sem na nacionaliste, ki me tako radi pošiljajo »tja, od koder sem prišla«. Pošiljajo me torej v kraj, ki obstaja samo v njihovi glavi, neobstoječ kraj, izhajam pa od tam kot oni.

---

Pravzaprav se mi ni treba naslanjati na vero, odkritja s področja tako imenovanih zrcalnih nevronov potrjujejo, da se možganske celice odzivajo povsem enako, če neko dejanje opazujemo ali pa ga izvajamo sami

----

Jemljem si pravico do resnice priti z lažjo

----

Carol Hanisch je že leta 1969 v kultnem eseju Osebno je politično zapisala, da je »najpomembneje, da se znebimo občutkov krivde«. In se vprašala: »Si lahko predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi se ženske, črnci in delavci prenehali kriviti za svoje žalostno stanje

----

 vem, kaj naj bi počel s svojim življenjem,« reče. »Skoz čutim nek nemir. Čakam, da se neki zgodi, ampak se ne

----

Those faces you see every day on the streets were not created entirely without hope: be kind to them: like you they have not escaped.

                                             Charles Bukowski, The People Look Like Flowers at Last

----

še tako pozitivno, če smo ujeti v tanku, če služb ni, službe ne bomo imeli.

----

Moji niso tisti, ki ustvarjajo zgodovino, moji so tisti, ki zgodovino trpijo. Moji ne nizajo zmag, moji zmago definirajo kot preživeli poraz.«

 

---

Pritisk je posledica navzkrižja med vlogo, ki ti je bila dana, v katero si bila rojena, in vlogo, ki naj bi jo izvršila.

---

Ono što čovjeka u životu uspori je količina nepravde koju doživi

---

Mark Fisher je imel to redko lastnost, da je imel kar naprej prav – ni čudno, da je prjatu. Recimo, »težko je pisati o lastni depresiji«, je zapisal. Ali njenih posledicah: nemoči, obtičalosti, porazu, dodajam. Zbuja se ti notranji glas, pri čemer »ta glas sploh ni notranji glas, je ponotranjen odraz dejanskih družbenih sil«, ki te, tako

---

»Nisi depresiven, samo smiliš se samemu sebi, vzemi se v roke

---

Toda v vsaki skupnosti, tudi takšni, ki si v svojem jedru morda prizadeva za diametralno nasprotno, se reproducirajo prevladujoči družbeni vzorci.

---

Z mano so ravnali kot z drekom, zato sem verjela, da sem drek

----

Ne uporablja se za to, da bi se razkrila nestrinjanja ali razreševale razlike. Namenjen je poniževanju in uničevanju oseb

----

Kaj, če so naše prijateljice zgolj tiste osebe, s katerimi se medsebojno ne ogrožamo

----

tarča trešinga, če narediš kaj takega, »kar vsaka druga naskrivaj ali pa odkrito meni, da bi ona prav tako dobro naredila – in … pečena si

----

Navsezadnje tudi to, kdo so naše prijateljice in prijatelji, določajo družbene okoliščine

---

lahko srečna, če si ljudje, ki imajo vse razloge za izbruh v nasilje, želijo zgolj možnosti dostojnega življenja, ne pa tudi

---

Strangely the people who didn't suffer always want to lecture the people who suffered about the way they should deal with it.

                                             Edourad Louis, v intervjuju z naslovom Boys Don’t Cry

 

----

Karl Popper: dialog, odpiranje vrat v debato nestrpnežem (ali, pomembneje, zločincem), povzroči, da nas ti na koncu premagajo.

---

 

Pa tudi: koliko nadarjenih je iz javnosti izločenih zaradi domnevne konfliktnosti, kar nemalokrat pomeni zgolj odpiranje problemov, s katerimi nihče ne želi imeti opravka? 

 

View all my reviews