Dedek in babica

Danes, 10.06.2014, se bomo poslovili od dedka Vida. Umrl je 08.06.2014, v pozni starosti pri 92. Preživel je mnogo lepega in ob enem mnogo grdega. Preživel je različne sisteme, politike in nadzore.

Ko sem ga zadnja leta opazoval, sem dojel, da proti koncu življenja se je najbolj spominjal otrok, vnukov in grozot, ki jih je preživel v drugi svetovni vojni. Slednje je pustilo grd pečat na njegovi duši.

Preveč se je vsega bal. Morda celo  razumljivo.

Danes ni več pomembno, kaj je bilo 41, niti 45, še manj 91.

Živel je dostojanstveno, lepo, s svojimi demoni v glavi, za katere sem prepričan, da so ga zapustili.

03.04.2014, je umrla Babica. Njegova sopotnica, žena in prijateljica. Skoraj 70 let sva bila skupaj. Skupaj sta preživela vse in še mnogo več. Nam, za današnje razmere, mnogo tega nerazumljivega, strašnega, vendar ju je to samo še bolj povezovalo.

Edino, česa nista doživela, je to, da nista umrla spokojne smrti, ampak sta se mučila in skoraj vegetirala zadnja leta njunega skupnega življenja. Babica Milja je bila močnejša, steber družine in odločen vodja.

Zato se je dedek tudi po njeni smrti izgubil. Izgubljen je bil v času in prostoru, zato sem sprejel z olajšanjem novico njegovi smrti.

Zopet, po dvo mesečni pavzi, bosta skupaj za večno. Prav tako, kot sva bila na zemlji začasno, bosta sedaj večno.

Želim jim vse naj naj, naj nas čuvata in obenem se jim zahvaljujem za vse življenjske lekcije.

HVALA BABICA MILJA IN DEDEK VID.

RIP!