Prebral: Vzgoja (57)
V lokalni knjižnici sem 'naletel' na revijo vzgoja. Ker sem oče treh nadobudnih genijev, mi vsak pameten nasvet pride prav. Včasih ni prav enostavno dopovedati in vzgajati. Če sem čisto iskren, je to nekaj najtežjega, kar me čaka. Da kot vodja povedem svoje otroke v boljši jutri in jim privzgojim dobre vrednote.
No, večkrat mislim, da ko stopim v knjižnico, me knjige same najdejo, kakorkoli da to čudno zveni. Zadnje čase sem začel iskati mnenja tudi v raznih strokovnih in laičnih revijah. Ena od teh je prav ta, o kateri pišem.
Uvodnik v številko 57 se mi zdi prav poseben in prav priročen za današnje razburkane dni, ko še sami ne vemo, ali nam zgodovina prav pride ali ne. Je zgolj omejitev v času in prostoru ali je morda blagoslov. Predvsem se lahko kaj iz nje naučimo, čeprav dvomim, saj kot je zapisano v knjigi - Filozofija, človek in njihovo življenje - na strani 138 avtorja G. W. F. Hegla, da nas "izkušnja in zgodovina učita samo to, da se ljudstva in vlade še nikoli niso česa naučili iz zgodovine in da nikdar niso ravnala po naukih, ki bi jih bilo treba dobiti iz nje."
Da ne bom nerazumljen, kar se mi pogosto dogaja, saj se vračam iz nočne in mi misli kar vrejo (pa še prek telefona pišem, tako da so napake in nepravilna citiranja neizogibni del), objavljam del uvodnika, ki mi je dal misliti. Avtor mag. p. Silvo Šinkovec (vir: www.revija-vzgoja.si/vzgoja/uvodniki/letnik-xv-st-57-spomin/):
Na seminarju Osebni dnevnik
napišemo svojo življenjsko
zgodbo. Ira Progoff je zasnoval
delo na podlagi narativne
filozofije, ki trdi, da naša
zavest deluje narativno. Iz zaporedja preteklih dogodkov
izberemo nekatere in jih
vključimo v zgodbo: v pripoved
dneva, leta, življenja. Podoba o
nas je zgodba, ki jo ustvarimo
o sebi. Na seminarju na novo napišemo svojo zgodbo.
Potujemo po sledeh spomina in
preteklo izkušnjo prenesemo v
sedanjost (re-enactment),
vstopimo vanjo in z vidika
toka dogodkov v času na nov način povezujemo pretekle
dogodke. Ko na novo gledamo
svojo zgodbo, odkrijemo
smisel nekaterih preteklih
(predvsem bolečih) dogodkov.
Ker jih gledamo s perspektive sedanjega življenja, jih vidimo
drugače. Ker jih razumemo,
vidimo njihov smisel in pomen,
jih sprejmemo, zato ne bolijo
več. Udeleženci seminarja
povedo, da jih to pomiri in napolni z upanjem. To je
terapevtski učinek. In kaj dela zgodovinar? Zbira
podatke o preteklosti in jih
interpretira.
Kako jih interpretira, je to že druga zgodba? Ali je kaj populizma, politike in škodljivih dejavnikov vmes, bi lahko o tem pisal vsaj tri dni in ne bi prišli do resnice. Ali pač?
~~~
Prisrčen pozdrav
mag. Danijel Brestovac | 040185969 | www.danijel-brestovac.weebly.com
Sent @nokia
No, večkrat mislim, da ko stopim v knjižnico, me knjige same najdejo, kakorkoli da to čudno zveni. Zadnje čase sem začel iskati mnenja tudi v raznih strokovnih in laičnih revijah. Ena od teh je prav ta, o kateri pišem.
Uvodnik v številko 57 se mi zdi prav poseben in prav priročen za današnje razburkane dni, ko še sami ne vemo, ali nam zgodovina prav pride ali ne. Je zgolj omejitev v času in prostoru ali je morda blagoslov. Predvsem se lahko kaj iz nje naučimo, čeprav dvomim, saj kot je zapisano v knjigi - Filozofija, človek in njihovo življenje - na strani 138 avtorja G. W. F. Hegla, da nas "izkušnja in zgodovina učita samo to, da se ljudstva in vlade še nikoli niso česa naučili iz zgodovine in da nikdar niso ravnala po naukih, ki bi jih bilo treba dobiti iz nje."
Da ne bom nerazumljen, kar se mi pogosto dogaja, saj se vračam iz nočne in mi misli kar vrejo (pa še prek telefona pišem, tako da so napake in nepravilna citiranja neizogibni del), objavljam del uvodnika, ki mi je dal misliti. Avtor mag. p. Silvo Šinkovec (vir: www.revija-vzgoja.si/vzgoja/uvodniki/letnik-xv-st-57-spomin/):
Na seminarju Osebni dnevnik
napišemo svojo življenjsko
zgodbo. Ira Progoff je zasnoval
delo na podlagi narativne
filozofije, ki trdi, da naša
zavest deluje narativno. Iz zaporedja preteklih dogodkov
izberemo nekatere in jih
vključimo v zgodbo: v pripoved
dneva, leta, življenja. Podoba o
nas je zgodba, ki jo ustvarimo
o sebi. Na seminarju na novo napišemo svojo zgodbo.
Potujemo po sledeh spomina in
preteklo izkušnjo prenesemo v
sedanjost (re-enactment),
vstopimo vanjo in z vidika
toka dogodkov v času na nov način povezujemo pretekle
dogodke. Ko na novo gledamo
svojo zgodbo, odkrijemo
smisel nekaterih preteklih
(predvsem bolečih) dogodkov.
Ker jih gledamo s perspektive sedanjega življenja, jih vidimo
drugače. Ker jih razumemo,
vidimo njihov smisel in pomen,
jih sprejmemo, zato ne bolijo
več. Udeleženci seminarja
povedo, da jih to pomiri in napolni z upanjem. To je
terapevtski učinek. In kaj dela zgodovinar? Zbira
podatke o preteklosti in jih
interpretira.
Kako jih interpretira, je to že druga zgodba? Ali je kaj populizma, politike in škodljivih dejavnikov vmes, bi lahko o tem pisal vsaj tri dni in ne bi prišli do resnice. Ali pač?
~~~
Prisrčen pozdrav
mag. Danijel Brestovac | 040185969 | www.danijel-brestovac.weebly.com
Sent @nokia