POLITIKA NEMOŽNOSTI – Funkcija družbene blaginje

Iz Aristotelovih misli o družbi in družbeni blaginji ravnotako izhaja, da se človek ne sme zaganjati preveč ne v eno ne v drugo smer. Človeka je označil kot "politično bitje" in trdil, da brez skupnosti okoli sebe nismo normalni (http://ales.ledina.org/projekti/timko/Aristotel/ARISTOTEL.htm)

Vsak kraj, kamor boš morda pobegnil, bo podoben kraju, od koder si pobegnil. Robert Penn Warren

Bistvo današnje politike in igre okoli nje, je problem, s katerim se je soočal Arrow, bolje znan kot Arrow teorem [1], je kako agregirati preference posameznikov v izbiro družbe kot celote. Vsaka država ima tisoče mnogokrat tudi več milijonov prebivalcev in eno samo vlado oz. vladno politiko. Zato mora vsaka država iz interesov oz. mnenj, ki jih imajo njeni državljani, oblikovati eno, to je izbiro družbe, ki jo potem zastopa in uresničuje vlada. To je bistvo problema agregiranja preferenc (http://en.wikipedia.org/wiki/Arrow's_impossibility_theorem).

Danes obstajata v glavnem dve metodi po katerih lahko opravimo družbene izbire: glasovanje, ki ga praviloma uporabljamo za "politično" odločanje in tržni mehanizem, ki praviloma služi za "ekonomsko" odločanje. V nekaterih manj razvitih delih sveta in v manjših skupinah sprejema družbene odločitve včasih en sam posameznik - diktator, vse redkeje pa družbena izbira temelji na tradicionalnih pravilih, konvencijah. Generiranje družbene izbire ni le stvar politike in družbe kot celote, ampak se s tovrstnimi problemi soočamo tudi v vsakdanjem življenju (http://en.wikipedia.org/wiki/Arrow's_impossibility_theorem).

Na vprašanje ali je možno oblikovati funkcijo družbene blaginje naletimo večkrat. V ekonomiki blaginje velja Bergson–Samuelson[1] funkcija družbene blaginje, ki pravita, da je mogoče logično opredeliti blaginjo kot izraz družbenih preferenc tudi, če posameznik lahko vpliva na izbiro družbenih preferenc (http://digs.by/vnBsQ9).

Poglejmo samo en primer. V pogajanja o delovni zakonodaji so pri nas vključeni predstavniki sindikatov, delodajalci in vlada, vsak s svojimi željami in interesi. Ob spremljanju tovrstnih pogajanjih se samo po sebi zastavlja vprašanje ali je dogovor (družbeno izbiro), ki ne bi bil vsiljen ali izbira zgolj ene skupine, sploh možno doseči (http://en.wikipedia.org/wiki/Arrow's_impossibility_theorem).

Tudi James Buchanan[2] in Kenneth Arrow sta pisala o protislovju družbene izbire, ki zaradi paradoksa agregiranja ne more služiti kot učinkovito merilo posameznikove blaginje. (http://libertarec.blogspot.com/2008/08/vse-politine-stranke-bi-nije-davke-in.html).

Abstraktna in normativna opredelitev splošnega družbenega interesa je naslednja: v splošnem družbenem interesu so vsa tista ravnanja katerih rezultati (dobrine, storitve) koristijo vsem, ne glede na to ali so sposobni in voljni v njih sodelovati ali ne (Monnier, Thiry, 1997)[3]. Vprašanje, ki ga takšna opredelitev inicira je seveda, katera ravnanja so to, oziroma kdo je tisti, ki operacionalizira pojem splošnega družbenega interesa (http://www.radiostudent.si/projekti/ngo/teksti/kolaric.html)?

S teoremom nemožnosti je Arrow pokazal, da v primeru vsaj treh alternativ, ni možno definirati funkcije družbene blaginje, ne da bi bila ta vsiljena ali diktatorska (http://en.wikipedia.org/wiki/Arrow's_impossibility_theorem). Določitev blaginje je predvsem politični proces. Povečanje oz. zmanjšanje blaginje pa povzroča številne nejasnost (http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/versnik652.pdf). Spoznanje družbene funkcije blaginje je lahko le nepredvidljiva posledica interakcij, ki se spletejo pri pripravi nacionalnega programa (http://www.ds-rs.si/kb/posveti/?View=entry&EntryID=74)

Zato je nemogoče objektivno meriti in primerjati zadovoljstvo posameznikov. Tako je Arrowov teorem nemožnosti in tudi drugi dokazi političnih ekonomistov so razkrili, da prosto delovanje trga ne pripelje vedno do optimalnih rešitev (http://www.radiostudent.si/projekti/ngo/teksti/Kovac.html).

Sodobna funkcija politike, države in trga[4] je zagotavljanje socialne blaginje državljanov. Ta funkcija je nastala skupaj s socialno državo. In končno, država ima tudi pravno-regulacijsko funkcijo. Država je tista, ki ustvarja najvišje pravne norme in zagotavlja sankcijo[5] za primere kršitve pravnih pravil (http://www.pf.uni-mb.si/datoteke/kerestesUPZ/teorija_drzave_-_skripta.pdf).

Viri:

[1] Več o tem si lahko preberete na spletnem naslovu http://en.wikipedia.org/wiki/Social_welfare_function.

[2] Več o njemu si lahko preberete na spletnem naslovu http://en.wikipedia.org/wiki/James_Buchanan.

[3] Več o knjigi si lahko pogledate na spletnem naslovu http://books.google.si/books?id=Hh27mca0208C&redir_esc=y. Knjiga ima naslov Mutations structurelles et intérêt général.

[4] Med drugimi!

[5] O tem se ne splača zgubljati besed!

Preišči ta spletni dnevnik

DANIJEL BRESTOVAC

POLITIKA NEMOŽNOSTI – Funkcija družbene blaginje