Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 26. december 2011

Skrben oče


Med dvema trenutkoma se nenadoma odpro vrata v nov čas, a sreča vendarle ni v tem času, temveč v nas.


Soboto jutro. Dokaj hladno, Pokljuka[1][2] čarobno bela. Čutiti je v zraku rekreacijski duh in energijo prelepe Slovenije. Povabijo me na pijačo, vendar prijazno zavrnem prijazno. In potem se zgodi nekaj, kar mi ni dalo mira dan ali dva. Ker sem zavrnil, mi je odvrnila gospodična iz družbe, 'TI PA SI SKRBEN OČE!'. Sam o tem nisem nikoli razmišljal, pa ne, da se pritožujem, ampak se vprašam, kakšni so drugi očetje? Je res vse drugo bolj pomembno? Pijača, družba, ženske, vandranje in slabi odnosi v družini?

Kot je rekel moj določevalec, vsak, ki gre mimo, se te dotakne. Zavedno ali nezavedno, ampak vsak pusti sled v tvojem življenju. Kakšno sled in kako globoko, je odvisno od tebe samega. Tu igrajo zakoni privlačnosti ogromno vlogo. Poslušajte Louiso Hay[3] in se prepričajte.


V mojem življenju, ker se bližamo konec leta in se je smiselno zahvaliti mimoidočim za njihovo energijo, so hodili mimo različni ljudje. Od zelo pozitivnih in ambicioznih ljudi, do zelo negativnih, ki so hodili so svetu in prosili, POŠKODUJ ME!

Spomnim se ženske, ki jo je zlorabljal oče, mama ji pa ni verjela. Potem lokalni dilerček, ki je postal uglajen in pozitivno naravnan človek. Potem se spomnim ljudi, ki so me zmerjali, tepli [tu se najbolj spomnim bratov WWW (ne spomnim se priimka), ki sta si vedno našla čas, da sta poskusila kakšno novo borilno veščino. Le kje sta? Po moje v zaporu ali mrtva] ali si vzeli čas in kako drugače negativno vplivali name. Hvala vsem, saj sem se iz vseh interakcij naučil nekaj.

Naučil sem se, da je lahko družina ali največje premoženja ali največje gorje, kar lahko posameznika doleti. Premnogokrat to VSI pozabimo. Zaradi raznih ambicij, dolžnosti in obveznosti radi pozabimo.

Tu se zahvaljujem profesorici www iz srednje ekonomske smeri, ki je, če se dobro spomnim, zbolevala za rakom, nas učila med drugim, saj nas je učila poslovno matematiko, tudi o vrednotah in konceptu družine. Govorila je, da je biti oče ali mati naša največja in najtežja naloga ter odgovornost. Hm, mogoče se je od nje prijelo moja skrbnost. Nikoli ne veš, kaj se lahko skozi čas edukacije naučiš. Mogoče se lahko naučiš celo več, kot v knjigah piše, kar jo lahko samo dodatna nagrada in bonus.

Na koncu tega bloga se moram spomniti tudi mojih vzgojiteljic iz osnovne šole[4]. Hvala ga. Pavlovič, ga. Ernestl in ga. Ivačič. Vi ste me naučili ogromno. Predvsem ga. Ernestl in ga. Ivačič. Žal prve nimam toliko v dobrem spominu, vendar temu botruje dejstvo, da sem bil takrat star 7 let.

Zadnjič sem oz. smo bili z družino na obisku v Sevnici ter sem srečal gospo Ivačič, s katero smo izmenjali par besed ter se spomnili moje največje napake v osnovni šoli. Naučila me je, da laž ima kratke noge. No, da se v popolnosti to dojel, sem potreboval cca. 25 let.

Edino kar obžalujem, je to, da nisem precej let nazaj pozdravil in ogovoril gospe Ernestl, saj sem bil prepričan, da se me ne spomni, kar se je izkazalo, da ni res. No, gospa Ernestl, kjerkoli da ste, se vam zahvaljujem za lekcije v življenju.

Da povzamem, če je biti skrben oče to, da si rad s svojo družino, potem imate VI vsi zgoraj omenjeni in seveda tudi tisti, katere sem pozabil omeniti, velik vlogo pri mojem odnosu do družine. Naj še kdo reče, da izobrazba ni pomembna. Pa še kako je. Večna in najlepša hvala vzgojiteljem, profesorjem in mimoidočim, ki ste iz mene naredili skrbnega očeta.


[1] Več o tem si lahko preberete na spletnem naslovu http://www.center-pokljuka.si/.
[2] Pokljuka 2011







[3] Več o njej si lahko preberete na spletnem naslovu http://www.louisehay.com/.
[4] Več o šoli si lahko preberete na spletnem naslovu http://www.ossevnica.si/