Skrben oče
Med dvema trenutkoma se nenadoma odpro vrata v nov čas, a sreča vendarle ni v tem času, temveč v nas.
Soboto jutro. Dokaj hladno, Pokljuka[1][2] čarobno
bela. Čutiti je v zraku rekreacijski duh in energijo prelepe Slovenije.
Povabijo me na pijačo, vendar prijazno zavrnem prijazno. In potem se zgodi
nekaj, kar mi ni dalo mira dan ali dva. Ker sem zavrnil, mi je odvrnila
gospodična iz družbe, 'TI PA SI SKRBEN OČE!'. Sam o tem nisem nikoli
razmišljal, pa ne, da se pritožujem, ampak se vprašam, kakšni so drugi očetje?
Je res vse drugo bolj pomembno? Pijača, družba, ženske, vandranje in slabi
odnosi v družini?
Kot je rekel moj določevalec, vsak, ki gre mimo, se te dotakne. Zavedno ali
nezavedno, ampak vsak pusti sled v tvojem življenju. Kakšno sled in kako globoko,
je odvisno od tebe samega. Tu igrajo zakoni privlačnosti ogromno vlogo.
Poslušajte Louiso Hay[3] in se
prepričajte.
V mojem življenju, ker se bližamo konec leta in se je smiselno zahvaliti
mimoidočim za njihovo energijo, so hodili mimo različni ljudje. Od zelo
pozitivnih in ambicioznih ljudi, do zelo negativnih, ki so hodili so svetu in
prosili, POŠKODUJ ME!
Spomnim se ženske, ki jo je zlorabljal oče, mama ji pa ni verjela. Potem
lokalni dilerček, ki je postal uglajen in pozitivno naravnan človek. Potem se
spomnim ljudi, ki so me zmerjali, tepli [tu
se najbolj spomnim bratov WWW (ne spomnim se priimka), ki sta si vedno našla
čas, da sta poskusila kakšno novo borilno veščino. Le kje sta? Po moje v zaporu
ali mrtva] ali si vzeli čas in kako drugače negativno vplivali name. Hvala
vsem, saj sem se iz vseh interakcij naučil nekaj.
Naučil sem se, da je lahko družina ali največje premoženja ali največje
gorje, kar lahko posameznika doleti. Premnogokrat to VSI pozabimo. Zaradi
raznih ambicij, dolžnosti in obveznosti radi pozabimo.
Tu se zahvaljujem profesorici www iz srednje ekonomske smeri, ki je, če se
dobro spomnim, zbolevala za rakom, nas učila med drugim, saj nas je učila
poslovno matematiko, tudi o vrednotah in konceptu družine. Govorila je, da je
biti oče ali mati naša največja in najtežja naloga ter odgovornost. Hm, mogoče
se je od nje prijelo moja skrbnost. Nikoli ne veš, kaj se lahko skozi čas
edukacije naučiš. Mogoče se lahko naučiš celo več, kot v knjigah piše, kar jo
lahko samo dodatna nagrada in bonus.
Na koncu tega bloga se moram spomniti tudi mojih vzgojiteljic iz osnovne
šole[4]. Hvala
ga. Pavlovič, ga. Ernestl in ga. Ivačič. Vi ste me naučili ogromno. Predvsem
ga. Ernestl in ga. Ivačič. Žal prve nimam toliko v dobrem spominu, vendar temu
botruje dejstvo, da sem bil takrat star 7 let.
Zadnjič sem oz. smo bili z družino na obisku v Sevnici ter sem srečal gospo
Ivačič, s katero smo izmenjali par besed ter se spomnili moje največje napake v
osnovni šoli. Naučila me je, da laž ima kratke noge. No, da se v popolnosti to
dojel, sem potreboval cca. 25 let.
Edino kar obžalujem, je to, da nisem precej let nazaj pozdravil in ogovoril
gospe Ernestl, saj sem bil prepričan, da se me ne spomni, kar se je izkazalo,
da ni res. No, gospa Ernestl, kjerkoli da ste, se vam zahvaljujem za lekcije v
življenju.
Da povzamem, če je biti skrben oče to, da si rad s svojo družino, potem
imate VI vsi zgoraj omenjeni in seveda tudi tisti, katere sem pozabil omeniti,
velik vlogo pri mojem odnosu do družine. Naj še kdo reče, da izobrazba ni
pomembna. Pa še kako je. Večna in najlepša hvala vzgojiteljem, profesorjem in
mimoidočim, ki ste iz mene naredili skrbnega očeta.
