svetovni etos
Str. 192_______________
Nekateri politologi za 21. stoletje napovedujejo "trk
kultur". Nasprotno postavljamo svojo drugačno vizijo prihodnosti; ne preprosto
optimističen ideal, ampak vizijo realističnega upanja: Religije in kulture
sveta, v sodelovanju z vsemi ljudmi dobre volje, lahko pomagajo, da se izognemo
takšnemu trku, če uresničijo naslednja spoznanja:
Ni miru med
narodi brez miru med religijami.
Ni miru med religijami brez
dialoga med religijami.
Ni dialoga med religijami brez globalnih
etičnih standardov.
Ni preživetja našega planeta v miru in
pravičnosti brez nove paradigme mednarodnih odnosov kot temelja globalnih
etičnih standardov.
Str. 63
Danes vendarle v veliki meri
soglašamo v tem, da brez minimalnega temeljnega soglasja o določenih vrednotah,
normah in držah ni niti v manjši niti v večji skupnosti možno človeka vredno
skupno življenje. Brez taksnega temeljnega soglasja, ki ga je treba znova najti
v dialogu, tudi moderna demokracija ne more delovati, pač lahko potone - kop je
dokazala weimarska republika od 1919 do 1933 - v kaos ali pa v
diktaturo.
Str. 127
Karkoli je pri tej kritiki upravičeno ali
ne, nedvomno je vprašanje o resnici in zlaganosti neizogibno za vsako religijo.
Kaj vse so v imenu religij učili in počeli? Nedolžne religije ni. Vse religije
imajo na svojem računu pluse in minuse! Mar je morda ravno v imenu religij vse
dovoljeno!
Naj zato tu - ne le z ozirom na islam in Teheran, ampak
tudi na krščanstvo in Rim - načelno vprašam: ali lahko z religioznimi cilji
posvečujemo vsa sredstva? Je v službi religiozne vneme dovoljeno vse - tudi
zloraba gospodarsko-politične moči, človeške spolnosti ali nasilja?
Kot bi jo pisal sam. Čaroben začetek. Pravzaprav deklaracija, ki je na začetku knjige povzeta in strnjena, predstavlja utopijo. Resnično, nedosegljivo in utopično listino, ki velja samo na papirju. Zal, vendar resnično.
Le kdo se obremenjuje glede miru med verami. Če se zgodi mir med verami, so nacionalnosti in nacionalizmi stranskega pomena. Le komu je to cilj? Če gledamo z ekonomskega vidika, je cilj vsem, da vse kupijo. Seveda tudi zadeve katerih se naj ne bi bali drugih.
Čemu nam bo orožje, če bo mir in sprava? Le zakaj? In kdo ima od tega največ koristi? Prav oni, ki nas prosijo, naj bomo nestrpni do drugih. Zakaj? Kot je rekel Chomsky, je vse igra velikih, je brez smisla in vere upati na spravo. Kakšna sprava, sovraštvo je potrebno poglobiti. Le kdo bo kupoval "ves ta drek", ki je zrežiran na trgu. Zakaj bi kupoval puško, če z bratom muslimanom živim v spravi in dobri veri?
Zakaj me spreletijo pomisleki kakšni koli da so, ko vidim turško zastavo? Zakaj se takoj primem za žep ali pa se drugače postavim, ko srečam na vlaku mlada Albanca, mlada fanta, ki govorita albansko? Le zakaj? Zakaj takoj pomislim na Al Kaido in druge teroristične organizacije, ko slišim ime Sulejman? In zakaj drugače, ko slišim John, Fredrick ali Zukerman.
Ne ni! Vendar me vedno spreleti nelagodje. Tega nelagodja ne občutim, ko srečam muslimane iz Bosne (vsaj iz znanega dela Bosne), kot se pojavi, ko srečam Gzim Qazima. Zakaj? Je Jan Vid kaj drugačno od imena Šefik, ki ga je dal kolega sinu? Oba sta sinova in oba sta ljubljena. Razliko vidim v tem, da je Šefik rojen v drugi kulturi, kjer so takšna imena relativno drugačna in porajajo pomisleke.
Neštetokrat sem bil v družbi, na srečanjih kjer so me zaradi glasnega smeha in izstopanja, čeprav smo se imeli »zelo luštno«, povprašali po imenu in priimku. In ko sem se predstavil za Danijela Brestovca, je zavladal pogled, ki bi lahko skalo razbil. Kako Danijel, pa čeprav je Danijel kot oseba zelo v redu, ampak Brestovac. Ta Brestovac… zruši vse. Če bi bil Brestovec, ah potem, bi bila cisto druga pesem! Butlni neumni!!!!!!!!!
Saj je samo črka, kot je črka Gzim Qazim in kot je črka sprava med pripadnostjo veroizpovedi.
Trezen um in v srcu utopija nam povesta da bo še veliko vode preteklo do tistega dne. Potem bomo enaki. Dokler pa "božji ljudje" pravzaprav ljudje v službi Boga pridigajo o lepem in poštenem, in v isti sapi o drugačnem in neenakem, je to ena velika utopija, v katero samo nevedni verjamejo.
In kaj je lepšega kot sprava in spoštovanje različnosti. Vem, da me ne bi motilo, če si moj sin poišče življenjsko sopotnico s pripadnico katerekoli veroizpovedi. S tem bi dokazal vsem in največ sebi, da smo ne glede naša imena, priimke,veroizpovedi, bogove ter pridigarje zelo, zelo enaki. Kajti če se udarimo nas vse boli, če se urežemo vsem teče kri, če se rodi otrok se veselimo.
In do dne ko sprava in spoštovanje drugačnih od sebe postane vrlina ljudi se pustimo presenetiti nad verami in spravami!!
In kje je meja v vzkliku » V imenu vere«? Smo ljudje res tako naravnani, da "živalski" nagon (čeprav to ne verjamem, saj žival živali ne naredi tega na tako boleč in okruten način) prevlada. Je res potrebno vladati in biti poražen?
Za konec naj poudarim, da smo Jan, Sulejman, Alija, John, Fredrick, Gzim in Jacques nestrpno v pričakovanju ta nikoli dočakani mir. A kaj ko g. Washington (bankovec!!) ne pusti!!!!!