skupna vera
John dewey 2008, skupna vera, ciceron, mengeš
Kdor caka, docaka. Cakal sem na njo, ki mogoce ni nekaksno razodedtje, je pa vsaj ena smer v raziskovanje v vero. G. Deewey, ki mi dal vpogled v filozofska razmisljalnja v vero, se mu resnicno zahvaljujem. Sam imam ogromno idej in misli, ki jih se ne znam razviti, saj premalo raziskujem in nisem dovolj moder, vendar s casom bo tudi to prislo.
Kaj je bog? To je bilo moje vecno vprasanje. Dozivel sem ogromno interpretacij, kot on je vsemogoci, najboljsi, njemu se brezupno in brezglavoverjame,...itd. Vendar mene je vedno zanimalo kaj in kako je s tem. Se zavedam, bolj ko raziskujem, temacneje je in nevarneje je. Globje ko grem oz. Spznamvam in raziskujem, bolj sem osamljen in sam.
Jutri me bo moj otrok vprasal, zakaj mora iti k birmi oz. Masi. Ali naj mu odgovorim, ker gredo vsi? Kot gi moj oce rekel, ce bi vsi z mosta skocili, bi tudi ti? A bi? Masa je masa in je neopisljiv pokem interakcij in vpilivom na posameznika. Takrat nas je najlazje usmerjati, saj smi mi in ne jaz.
No, da se vrnem, kaj naj mu odgovrim tako kot so meni. Prevec sprasujes! Se pravi, da je greh se sprasevati o obstoju gospoda, ki je vrhovni odlocevalec. Komunisti so me hoteli prepricatio, da usoda se da spremeniti in da je ni, saj vsak popsameznik sam sebe usmerja. A res? Le kako so se potem takem usmerili v unicenje in vojno? Bog?? Mislim, da kar sem prebral bibilijo oz. Sveto pismo, so zacetki zelo brutalni. Bolj ko ne se samo koljejo. Se pravi, da bog bi dovolil klanje v imenu visjega? V imenu ljudstva? V imenu vsega in nas?
Ah, prosim vas lepo, kolikor se spoznam na vero in na ljudi, mi nismo tako pokvarjeni, kot nas zelijo prepricati. Pokvarij nas situacije, ki iz tebe naredijo zival (beri das experiment!!).
In da priblizno zakljucim za danes , kaj naj odgovorim otroku, ki me gleda in misli, da vse vem? Enostavno, da je bog relativna stvar oz. Pojem ali oseba. Pa je res? Kako naj otroku dopovem, kaj je relativno? Se sam ne vem odgovora na to vprasanje!
Relativno ali ne, gres, moj dragi otrok, ker gredo vsi. Kajti sami ne moremo obstati, ker smo socializirana bitja, vendar brezumno slediti pa tudi, saj imamo razum.
Najbolje bo, da mu recem, ko bos odrasel (kar je zopet relativno, kdo kdaj odraste), bos sam spoznal, kakj je najbolje, da verjames.
Edino, v kar sem sam preprican, da vera je kljucnega pomena za obstoj vseh nas. Kako bomo mi poimenovali to vero ali bog ali gospodar, je na nm, da se odlocimo.
Zanima me, ce so bili faraoni bogovi? Za svoje ljudstvo so ze bili, vendar ali so bili bogovi, kot jih mi pojmujemo danes? Ce so bili, sem jaz bog za mojega otroka (seveda dokler ne doraste in odraste).
Ali je to pojmovanje dobro zanj in za vse nas, bomo videli skozi cas, ki ga s strahom pricakujem?
Pomembnost tega vprašanja je daljnosežna. Doloca pomen, ki ga je dajemo besedi
bog. Pri tem lahko po eni strani beseda pomeni neko posebno bitje. Po drugi
strani pa označuje enotnost vseh idealnih smotrov, ki nas prebujajo k hotenju in
delovanju. Ali poenotenje vsebuje zahtevo po nasi drzi in védenju, zato ker je
stran od nas ze nahaja v uresničenem bivanju ali pa zaradi svojega notranjega
pomena in vrednosti?
Predpostavimo za trenutek, da beseda bog
pomeni idealne smotre, ki jih nekdo ob danem casu in na danem prostoru priznava
za taksne, ki imajo avtoriteto nad njegovimi stremljeni in custvi, za vrednote,
ki jih je absolutno predan, ce prek imaginacije ti smotri postanejo celota. Ce
privzamemo to predpostavko, se bo zadeva jasneje izrazila v kontrastu z naukom
religij, da bog oznacuje neko vrsto bitja, ki poseduje vnaprejsnje in s tem
nidealno bivanje.
Kdor caka, docaka. Cakal sem na njo, ki mogoce ni nekaksno razodedtje, je pa vsaj ena smer v raziskovanje v vero. G. Deewey, ki mi dal vpogled v filozofska razmisljalnja v vero, se mu resnicno zahvaljujem. Sam imam ogromno idej in misli, ki jih se ne znam razviti, saj premalo raziskujem in nisem dovolj moder, vendar s casom bo tudi to prislo.
Kaj je bog? To je bilo moje vecno vprasanje. Dozivel sem ogromno interpretacij, kot on je vsemogoci, najboljsi, njemu se brezupno in brezglavoverjame,...itd. Vendar mene je vedno zanimalo kaj in kako je s tem. Se zavedam, bolj ko raziskujem, temacneje je in nevarneje je. Globje ko grem oz. Spznamvam in raziskujem, bolj sem osamljen in sam.
Jutri me bo moj otrok vprasal, zakaj mora iti k birmi oz. Masi. Ali naj mu odgovorim, ker gredo vsi? Kot gi moj oce rekel, ce bi vsi z mosta skocili, bi tudi ti? A bi? Masa je masa in je neopisljiv pokem interakcij in vpilivom na posameznika. Takrat nas je najlazje usmerjati, saj smi mi in ne jaz.
No, da se vrnem, kaj naj mu odgovrim tako kot so meni. Prevec sprasujes! Se pravi, da je greh se sprasevati o obstoju gospoda, ki je vrhovni odlocevalec. Komunisti so me hoteli prepricatio, da usoda se da spremeniti in da je ni, saj vsak popsameznik sam sebe usmerja. A res? Le kako so se potem takem usmerili v unicenje in vojno? Bog?? Mislim, da kar sem prebral bibilijo oz. Sveto pismo, so zacetki zelo brutalni. Bolj ko ne se samo koljejo. Se pravi, da bog bi dovolil klanje v imenu visjega? V imenu ljudstva? V imenu vsega in nas?
Ah, prosim vas lepo, kolikor se spoznam na vero in na ljudi, mi nismo tako pokvarjeni, kot nas zelijo prepricati. Pokvarij nas situacije, ki iz tebe naredijo zival (beri das experiment!!).
In da priblizno zakljucim za danes , kaj naj odgovorim otroku, ki me gleda in misli, da vse vem? Enostavno, da je bog relativna stvar oz. Pojem ali oseba. Pa je res? Kako naj otroku dopovem, kaj je relativno? Se sam ne vem odgovora na to vprasanje!
Relativno ali ne, gres, moj dragi otrok, ker gredo vsi. Kajti sami ne moremo obstati, ker smo socializirana bitja, vendar brezumno slediti pa tudi, saj imamo razum.
Najbolje bo, da mu recem, ko bos odrasel (kar je zopet relativno, kdo kdaj odraste), bos sam spoznal, kakj je najbolje, da verjames.
Edino, v kar sem sam preprican, da vera je kljucnega pomena za obstoj vseh nas. Kako bomo mi poimenovali to vero ali bog ali gospodar, je na nm, da se odlocimo.
Zanima me, ce so bili faraoni bogovi? Za svoje ljudstvo so ze bili, vendar ali so bili bogovi, kot jih mi pojmujemo danes? Ce so bili, sem jaz bog za mojega otroka (seveda dokler ne doraste in odraste).
Ali je to pojmovanje dobro zanj in za vse nas, bomo videli skozi cas, ki ga s strahom pricakujem?