General
Poslušam predavanje g. Bill George, ki pravi, da se pravi vodja spozna v krizni situaciji.
Nekako s tem paralelno bi lahko tudi razumel, zakaj so se čini v vojski najlažje dobili prav v vojni. Zato, ker si prav tam, v vojni, deležen največ pomislekov in trenutnih odločitev, za katere v pisarni imaš časa na pretek. Na terenu, bojišču, v prometni situaciji, imaš na voljo sekunde, ki te lahko ponesejo v generala ali v zapornika oz. mrtveca.
Najlažje in najbolj ne hvaležno, je seveda, biti general po bitki.
Sam sem dojel, da so mnogi "pametni" in da je najbolj nehvaležno pametovati po bitki.
Še pred časom sem na youtube gledal govor ameriškega generala, ki je povedal nadvse zanimivo in za nas navadne smrtnike strašno zgodbo.
V Iraku se napada in osvaja določeno mesto, s drugim kolegom generalom gledata na ekran. Ekran je poln rdečih pik, kar pomeni v resnici njihovi vojaki. In tako sredi operaciji, vpraša on drugega generala, kje mu je sin, ker je zvedel, da je v Iraku. Drugi general mu odgovori, da je na bojišču, prav v tej akciji. Se pravi, da je gledal sina kot rdečo piko in srčno upal, da bo preživel. Kakšen pogum! Kakšna smelost! Ali bi vi lahko gledali svojega sina in preživeli? Dvomim. Tudi zase vem, da ne verjamem.
Zadnjič sem videl ponesrečeno osebo, ki je izgubila življenje. Nisem čutil nič do njega razen, da sem imel vprašanja, ki mi bodo ostala ne odgovorjena. Žal!
Vprašanja so bila:
- Ali je kdo njega pestval, tako kot jaz svoje?
- Ali ga je kdo ljubil in upal in želel mu najboljše?
- Ali ima svojce ter kako bodo sprejeli tragično novico?
- Le kaj je počel, da je umrl?
- Ga bo kdo sploh pogrešal?
Zakaj sem se to vprašal? Nekako pri treh sinovih in ko jih gledam kako rastejo in se razvijajo, imam čast, da sem lahko del njihovega življenja. Vendar kako je to narejeno, ne bom dolgo. Kmalu bodo prišle druge osebe, tako kot sem sam to doživel, ki bodo bolj pomembne, kot mi starši.
In takrat bom lahko kot tisti general, ki je gledal svojega sina na bojišču, tudi sam gledal svoje sinove na bojišču življenja in upal, da sem jih odlično pripravil na vse ovire, izzive in priložnosti.
No, takrat, bom kot je rekel Bill George, se spoznal kot vodja, saj bodo bolj ali manj tudi moje sinove pestile "krizne" situacije in bom kot njihov "general" lahko opazoval ter upal ali vedel, da bo vse v najlepšem redu z njimi.
Že sedaj jih učim, da so rojeni, da zmagajo, da kjer je volja, tam je pot in da bodo gore premikali, po zvezdah in po luni hodili. Samo vprašanje je, kot veste ogromno staršev prav tu podležejo pritiskom, in namesto srečne družine, ustvarijo nesrečno družino, ali bom sposoben mirno prenašati borbo svojih fantov na bojišču? Ali bom?!
Cel življenje je tako narejen, da hočemo svoje najbližje čuvati in prav zaradi tega, so ti prenapihnjeni, neizkušni in "zlorabljeni" (predvsem tu mislim, na pomanjkanje izkušenj, ker z njimi tako ravnajo) otroci, ki v realnem življenju padejo. Kako bo iz njih postal general, ki bo moral gledati svoje otroke na bojišču življenja, če so jih lastni starši oropali najboljših izkušenj in lekcij? Kako? Ja, slabo, zato tudi imamo danes kar imamo. Krizo duha, ki nas pelje v rahlo zavito smer. Ali bo nastala nova zemlja, kot je o tem pisal Eckhart Tolle, bom še videli?
~~~
Prisrčen pozdrav
mag. Danijel Brestovac | 040185969 | www.danijel-brestovac.weebly.com
~~~
Prisrčen pozdrav
mag. Danijel Brestovac | 040185969 | www.danijel-brestovac.weebly.com
Sent @nokia
Nekako s tem paralelno bi lahko tudi razumel, zakaj so se čini v vojski najlažje dobili prav v vojni. Zato, ker si prav tam, v vojni, deležen največ pomislekov in trenutnih odločitev, za katere v pisarni imaš časa na pretek. Na terenu, bojišču, v prometni situaciji, imaš na voljo sekunde, ki te lahko ponesejo v generala ali v zapornika oz. mrtveca.
Najlažje in najbolj ne hvaležno, je seveda, biti general po bitki.
Sam sem dojel, da so mnogi "pametni" in da je najbolj nehvaležno pametovati po bitki.
Še pred časom sem na youtube gledal govor ameriškega generala, ki je povedal nadvse zanimivo in za nas navadne smrtnike strašno zgodbo.
V Iraku se napada in osvaja določeno mesto, s drugim kolegom generalom gledata na ekran. Ekran je poln rdečih pik, kar pomeni v resnici njihovi vojaki. In tako sredi operaciji, vpraša on drugega generala, kje mu je sin, ker je zvedel, da je v Iraku. Drugi general mu odgovori, da je na bojišču, prav v tej akciji. Se pravi, da je gledal sina kot rdečo piko in srčno upal, da bo preživel. Kakšen pogum! Kakšna smelost! Ali bi vi lahko gledali svojega sina in preživeli? Dvomim. Tudi zase vem, da ne verjamem.
Zadnjič sem videl ponesrečeno osebo, ki je izgubila življenje. Nisem čutil nič do njega razen, da sem imel vprašanja, ki mi bodo ostala ne odgovorjena. Žal!
Vprašanja so bila:
- Ali je kdo njega pestval, tako kot jaz svoje?
- Ali ga je kdo ljubil in upal in želel mu najboljše?
- Ali ima svojce ter kako bodo sprejeli tragično novico?
- Le kaj je počel, da je umrl?
- Ga bo kdo sploh pogrešal?
Zakaj sem se to vprašal? Nekako pri treh sinovih in ko jih gledam kako rastejo in se razvijajo, imam čast, da sem lahko del njihovega življenja. Vendar kako je to narejeno, ne bom dolgo. Kmalu bodo prišle druge osebe, tako kot sem sam to doživel, ki bodo bolj pomembne, kot mi starši.
In takrat bom lahko kot tisti general, ki je gledal svojega sina na bojišču, tudi sam gledal svoje sinove na bojišču življenja in upal, da sem jih odlično pripravil na vse ovire, izzive in priložnosti.
No, takrat, bom kot je rekel Bill George, se spoznal kot vodja, saj bodo bolj ali manj tudi moje sinove pestile "krizne" situacije in bom kot njihov "general" lahko opazoval ter upal ali vedel, da bo vse v najlepšem redu z njimi.
Že sedaj jih učim, da so rojeni, da zmagajo, da kjer je volja, tam je pot in da bodo gore premikali, po zvezdah in po luni hodili. Samo vprašanje je, kot veste ogromno staršev prav tu podležejo pritiskom, in namesto srečne družine, ustvarijo nesrečno družino, ali bom sposoben mirno prenašati borbo svojih fantov na bojišču? Ali bom?!
Cel življenje je tako narejen, da hočemo svoje najbližje čuvati in prav zaradi tega, so ti prenapihnjeni, neizkušni in "zlorabljeni" (predvsem tu mislim, na pomanjkanje izkušenj, ker z njimi tako ravnajo) otroci, ki v realnem življenju padejo. Kako bo iz njih postal general, ki bo moral gledati svoje otroke na bojišču življenja, če so jih lastni starši oropali najboljših izkušenj in lekcij? Kako? Ja, slabo, zato tudi imamo danes kar imamo. Krizo duha, ki nas pelje v rahlo zavito smer. Ali bo nastala nova zemlja, kot je o tem pisal Eckhart Tolle, bom še videli?
~~~
Prisrčen pozdrav
mag. Danijel Brestovac | 040185969 | www.danijel-brestovac.weebly.com
~~~
Prisrčen pozdrav
mag. Danijel Brestovac | 040185969 | www.danijel-brestovac.weebly.com
Sent @nokia