Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 06. februar 2013

Stiska, ki te odrine na rob življenjskega prostora!


Živimo v obdobju vsesplošnega zategovanja pasu, ko so vreče prazne, ko iz denarnic s težavo vzamemo zadnje cente. Ljudi pa take in drugačne stiske odrinejo na rob življenjskega prostora. Vedno bolj bežijo in se zapirajo med štiri stene. Naučeni smo, da sosed ne sme vedeti, da naše položnice niso plačane, da so v omarah premajhna ali raztrgana oblačila, hladilniki prazni, otroci lačni. Do kdaj in koliko časa še? Smo s tem, ko se skrivamo pred tujimi obrazi storili kaj dobrega? Vrednega?

Zato smo še posebej ponosen na Jelko in Karmen, ki ju humanost in pomagati majhnemu človeku v stiski žene v nove zmage, v boljši jutri. Dve materi, ki razumeta stisko, trpljenje in solze, ki se ne vdata in ne odnehata, ko je potrebno pomagati in povezati ljudi med seboj ne glede na njihovo barvo, jezik in politično prepričanje. Povezati ljudi med seboj.

Dve prijateljici, ki za seboj puščata solze sreče in toplino v srcu.

Karmen in Jelka ponosni smo na vaju!










Nasilje s strani moških je del njenega vsakdana

Mami samohranilka, ki je na rob preživetja, se skriva pred nasilnim možem - Pomoč Jelke Majer, Karmen Fon in prijateljic, ji pomaga preživeti čez mesec, ko ji ostane le okoli sto evrov, ko poplača vse stroške - Skupaj s sinovoma bi rada živela mirno in brez težav, ki so se ji začele že ob rojstvu - Jelka Majer: »Če ji želi kdo pomagati, naj se obrne na nas, njene identitete in kraja bivanja ne izdamo nikomur!«

»Spoznali smo se naključno, sredi mesta. Ko nam je razkrila le del njene preteklosti, smo se odločili, da ji stopimo ob stran in ji pomagamo kot le lahko. 17. decembra lani je mamica dveh otrok prišla na naš konec iz materinskega doma, prej je z otrokoma prebivala v varni hiši. Pri svojih skoraj tridesetih letih je izkusila marsikaj hudega. Začelo se je s poskusom spolne zlorabe s strani sorodnika v njenih najstniških letih, nato je doživela s partnerjem psihično nasilje in nato še fizično nasilje, pretepi so postali vsakodnevna rutina,« je povedala Jelka Majer s Hrušice. Poznajo jo kot del ženskega odbora ene od gorenjskih političnih strank, ki se s politiko sploh nočejo ukvarjati: »Odkar smo se dobile v okviru akcije zbiranja igrač za jeseniško bolnišnico, za oddelek pediatrije, smo postale prave prijateljice. Skupaj nas ob priložnostih stopi deset ali petnajst, drugače vodiva in usklajujeva dejavnost skupaj s Karmen Fon iz Mojstrane. Ne sprašujte me, zakaj toliko energije vlagam v dobrodelnost ob tem, da ob delu še študiram in imam dva majhna junaka doma. Enostavno čutim, da to zmorem, da lahko pomagam in to tudi udejanjim.«

Mati samohranilka, ki ji pomagajo na Zgornjem Gorenjskem, skriva pa se pred soprogom, je povedala, da so se njene težave začele že ob rojstvu: »Doma je bil prisoten alkohol, nasilje in nestalnost pri domovanju. Selili smo se sem in tja, tudi v drugo državo. Bežala sem od družine, tako, da sem s prvim partnerjem začela precej zgodaj. Rodil se nama je otrok, bila sem mlada, a upala, da se mi bo življenje končno uredilo.« Usoda ji ni namenila miru. Partner je zapadel v alkohol, potem v odvisnost od opojnih substance in po treh letih, otrok se še ni prenehal dojiti, je prvič poiskala zavetje v varni hiši. Toda v njej ni mogla ostati, ker jo je partner izsledil: »Zamenjala sem tri varne hiše in še materinski dom, vedno me je našel, kar je bilo zame na moč nenavadno. Z njim nikoli nisem iskala stika, toda vedno me je izsledil. Ko sem spoznala drugega partnerja, z njim sem se kasneje tudi poročila, se je sledenje partnerja prenehalo. Vendar so se začele nove težave.«

Po rojstvu drugega otroka se je pri ženski, ki je našla zavetje pri dobrih dekletih na Gorenjskem  pojavila bolezen, ki jo je mučila vse bolj in bolj, a soprog tega ni želel razumeti: »Namesto da bi mi stal ob strani, so se začele žalitve, zmerjanje in podobno. Nikoli, ampak res nikoli, pa me ni udaril. Vendar sem zaradi njegovega psihičnega nasilja ter nestrpnosti do starejšega sina, ki ni njegov, odločila, da zaščitim svoja otroka in sebe ter še enkrat odšla poiskat pomoč.« Starejši sin je moral v rejništvo, zanj ni zmogla skrbeti, skupaj z mlajšim je odšla v varno hišo. Leta in leta trpljenja so se pokazala na zunaj kot izbruh celega spektra bolezenskih znakov psihičnega izvora. Težko najde delo, nekaj drobnih sredstev dobi kot invalidsko nadomestilo za brezposelnost. »Namesto da bi lahko delala in skrbela za svoje otroke, sem po vsem tem, kar sem izkusila v življenju, postala invalid. Grozen občutek je, nemogoče ga je opisati.« Nato doda: »Otrokoma pojasnjujem, da se je potrebno učiti in pošteno delati, potem pa me mlajši vpraša, zakaj jaz ne delam. Nikjer ne dobim zaposlitve, zato si želim, da bi ob svoji poklicni izobrazbi šla še naprej v šolo, doseči nova znanja in biti otrokoma za vzor.«

Mati samohranilka, njeno ime in podatke hranimo v redakciji, dobi 248 evrov socialne pomoči in nekaj, manj kot sto evrov, otroškega dodatka. Preživnine do pred nekaj meseci ni dobivala, sedaj dobi nekaj za mlajšega sina. Živi kot podnajemnik, skoraj celotna pomoč s strani države ji gre za poplačilo najemnine. »Nekaj si lahko kupim, zelo veliko pa dobim od Jelke in Karmen ter prijateljic, ki sodelujejo z njima. Ko se kaj pokaže, kakšna pomoč okoli prehranskih artiklov ali šolskih potrebščin, mi ob strani stoji lokalni Center za socialno delo. Trenutno sem na robu preživetja. Ko pridejo še položnice za vrtec in ostalo... Pa da grem lahko k starejšemu sinu, ki je v reji, na obisk, je potrebno plačati vozovnico za vlak. Na mesec mi ostane za preživetje z mlajšim sinom okoli sto evrov. Raje manj kot več. Vendar lahko rečem, da mi upanje ostaja, upanje, da bom nekoč našla svoj mir, prostor za svoja sinova, za katera želim, da ko odrasteta, nikoli ne bosta imela slabega občutka, ko se ozreta nazaj na svojo mladost. Rada bi jim dala spokoj, želim si, da bomo nekoč živeli skupaj brez vseh težav, predvsem pa brez nasilja.«

Preden smo se poslovili, smo dobili občutek, da smo naleteli na žensko, ki se ni vdala v usodo. Da imamo pred seboj mati samohranilko, ki se bo potrudila za svoja otroka tako, da nikoli ne bosta postala taka, kot njuna očeta. In da ima ob sebi pomoč Majerjeve in prijateljic, ki upajo, da se bo njihovemu trudu za tiste, ki so zaradi usode obstali na robu preživetja ter posledično še na robu dostojanstva, pridružilo še več somišljenikov. »Kdor nam želi priskočiti na pomoč, nas lahko najde preko socialnega spletnega omrežja in vsakomur bomo lahko pojasnili podrobneje naše delovanje, vendar poudarjamo, identitete ženske z dvema otrokoma, ki ji pomagamo in je skrita nekje na Gorenjskem, ne bomo izdali nobenemu,« zaključi Majerjeva


Iz Jeseničana