Počutim se...
Počutim se... Počutim se k dr**! Počutim se utrujeno! Počutim so nekoristno! Počutim se leno! Počutim se neuporabno! Počutim se kriv za vse! In kako naj to popravim?! Ne vem! Trudim se! Recimo temu tako. Trpi vse! Družina! Kakovost življenja. Posel. Služba. Šola. Službeno izobraževanje. Vse. Poklical bom ljubljeno osebo, ki bo, vsaj upam, da si bo hotela, vzeti čas zame, da se pogovoriva o preteklih dogodkih. Ali je vredno trpinčiti družino zaradi osebnih ambicij in želja? Ali je vredno mučiti sebe in svoje zaradi boljšega jutri? Ali je?! Kako naj sinovoma dopovem in ženi tudi, da sem potreboval mir, da se učim in da še potrebujem mir, da se regeneriram. Utrujen sem. Resnično sem. Za menoj je veliko prehojenega. Od fantiča, ki jo z 17 in pol leti začel na remontu na SŽ [1] do danes. Kaj vse sem dal skozi? Revščina, potreba po denarju, ljubezni, šoli, boljšemu in kakovostnejšemu življenju, solze, obup, alkohol in melanholija, sreča, smeh, zdravje, ljubezen, me...