Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 24. december 2012

Prebral: Prometnik (leto XV, št. 98, dec 2012)

Prebral sindikalno glasilo SŽPS-ja (www.sindikat-szps.si), leto XV, števila 98, december 2012.

Kaj je zanimivo? So kot intelektualni marginalci, ki bentijo čez sistem in oblast. Zakaj? Zaradi nepravice in ker bi nam radi omogočili boljšo prihodnost! Pa res? Jah, to lahko gledamo z več zornih kotov. Tisti, ki so spodaj, vedno 'pljuvajo' tiste zgoraj, in ti, ki so zgoraj, se bore malo obremenjujejo za one spodaj (čeprav to ni res. Pa še kako se nas BOJIJO!). Kot je rekel nekdo, mislim, da je to bil Zig Ziglar, posel je kot drevo polno opic. Te, ki so na vrhu in pogledajo dol, vidijo same nasmejane obraze, te, ki gledajo gor, vidijo same riti. Tukaj vam prilagam še citat Aldusa Huxley, ob katerem si lahko zamisliš, ki pravi (povzeto po www.gape.org/svetpogovorov/vrata_zaznavanja.htm ):

Da se vidimo tako, kot nas vidijo drugi,
je najbolj koristen dar. Komaj kaj manj
pomembna je sposobnost, da vidimo
druge, kakor same sebe vidijo. Kaj pa, če ti drugi pripadajo drugačni vrsti in
prebivajo v popolnoma tujem svetu? (...) Tako se mi zdi popolnoma jasno da
ne bom nikoli vedel, kako je, če si sir
John Falstaff ali Joe Luis. ....



Kaj sem hotel povedati? Bogi narod, preko čigavega hrbta, se lomijo koplja pravice in boljšega jutri. Vsi ti vzvodi so povod za sebične interese posameznika, ki s parolami pravičnosti želi nam pomagati. Kaj se iz zgodovine nismo nič naučili? A ni tudi Lenjin, Saakashvili in podobni njem, hoteli pomagati svojim ljudem. In kaj je bilo? Zgodovino poglejte, čeprav jo pišejo zmagovalci.

No, citati so sledeči (revijo najdete na spletni povezavi http://www.sindikat-szps.si/?p=2028):


str. 2 (uvod @urednica)- počitnice se zaključujejo. Začenja se novo delovno leto. Naši otroci se bodo morali učiti, parlament se bo spet ukvarjal sam s sabo, sindikalisti bodo tulili v nebo, mi pa še naprej poskušali preživeti z mezdo, ki so nam jo še oklestili. Koliko nas bo preživelo krizo s pogodbo o delovnem razmerju v žepu? Ali se bo kriza končala pred puntom? V nekaterih državah že vre, a glede na to, da smo Slovenci izredno potrpežljiv narod, si naše vodje še lahko privoščijo nekaj časa, preden nam bo zavrelo. "Kruha in iger", zlato pravilo starih vladarjev, kako držati množico na uzdih, je pozabljeno. Igre smo dobili, kruha pa dobimo vedno nanj, medtem ko so posamezni žepi vedno bolj debeli. ... Najbolj nam pritisk dvigne zavest, da te na delovnem mestu lovijo na vejice in pike, za vsako malenkost odgovarjaš kazensko in odškodninsko, nekdo, ki zapravi ali ukrade milijone, pa jo odnese brez kazni. Kako dolgo še? Morda nam bo bolje, ko bomo imeli za predsednika države bivšega klošarja....

Str. 3 (aktualno @MatjažSkutnik)- .... zelo malo pa je bilo realiziranega iz drugega dela "Dogovora", se je svet delavcev SŽ-I, odločil, da se zaradi različne problematike zaposlenih na posameznih delovnih mestih, pa tudi zaradi realizacije "Dogovora" obišče delovna mesta ... Nikakor pri tem ni bil in nikoli ne bo naš namen motiti tehnološki proces dela ... Prepričan sem, da je škoda, da delodajalec nima zraven svojega predstavnika in bi se tudi on seznanil s problematiko zaposlenih na terenui

str. 4 (aktualno @DamjanRak)- ... In v Dogovor smo zapisali, da bomo tehnološke procese dela modernizirali, spremenili, jih posodobili. A tu nastane problem, kdo bo to naredil in kaj to prinaša.
Ni potrebno biti posebej pameten, da se zaveš, da posodobljena tehnologija prinaša slej kot prej manjše število zaposlenih.
Kaj pa v prihodnje? Stanje je približno tako: vsi bi imeli službo, vsi bi bili radi dobro plačani in vsi bi delali nekako v istem ritmu kot do sedaj. Vse ostale misli so bogokletne. Sploh s strani predstavnikov zaposlenih. ....
Pa so res bogokletne? Kaj pa, če nam le spoznanje, da se bo potrebno sprijazniti s tem, da je treba tudi te "čudne misli" spraviti na površje, prinašajo morda svetlejše dneve. ...
Pri tem pa vsak potiho doda: "Če bi bila moja firma ...". Ne gre za to, ali boste sedaj vsi skočili in me pribijali na križ, gre za to, ali smo sposobni ddojeti, da so časi za socialistično delitev kolektivne odgovornosti v tem stoletju preživeti. Skrivanje za bedastimi predpisi, ki so zrasli na zelniku preteklih idej o nujnosti kaj vem koga vse, samo da nas je več in so "naši", bi morala odpihniti prazna denarnica podjetja in države in zaskrbljujoča napoved prihodnosti. Pa jo bo? Osebno dvomim. Ker očitno, za nekatere interesne skupine, krize (še) ni.

Str. 5 (intervju @suzanaSlatinšek)- intervju g. Bojan Gajšek. Samo z enotnostjo bomo kaj dosegli, drugače bomo vse "zafurali"!

Str. 11 (obisk na delovnem mestu @suzanaSlatinšek)- ... Ej, gospoda tam zgoraj! Če želite prepovedati vstop v prometni urad ljudem, ki nam povzročajo stres in s tem motijo tehnološki proces dela, potem je treba ukiniti vodje, tehnologe, šefe, inšpektorje, strokovne sodelavce, pa še koordinatorje zraven. Sindikalisti so za nas še edine brlivke na koncu dolgega, temnega tunela...

Str. 12 (šikaniranje na delovnem mestu @suzanaSlatinšek) - ... Strah pred izgubo zaposlitve, pred napotitvijo na "čakanje", s katerega se morda več ne vrneš, je prevelik. Čeprav se sindikat zaveda problema, ne more ukrepati: če ni tožnika, ni dolžnika...
Dejstvo je, da sproščen in zadovoljen delavec da več od sebe, raje hodi v službo, dela z veseljem vse in več, kot je zahtevano od njega. Medtem ko se na nas vršijo vse večji pritiski z vseh strani, je še dodatno zastraševanje, nepotrebno maltretiranje delavca ne samo kruto, ampak naravnost zlobno. Kaj seminar za naše vodilne na temo obnašanja do podrejenih in obvladovanja občutka lastne veličine, moči in pomembnosti, bi bil zelo dobrodošel.


Odlične ideje in mogoče, samo mogoče ...!