ljudje in naše napake
Kako smo ljudje čudni . Posameznik iz mase lahko izstopa zaradi določenih lastnosti, vendar smo le narejeni po enem in istem kopitu. Ta gon, ta nagon oz. gen za samoohranitev, za samoobrambo, preživetje, je resnično fascinanten. Če dobiš, recimo, kar se je meni danes zgodilo, nekoga, da se je zlagal ali povedano drugače... da je govoril neresnico, kako se brani. Tako prekriva svoje slabosti in s tem si še bolj utira pot v propad.
Na vlaku pri pregledu vozovnic, me gospa ogovori. Glede na njen pristop, se zavem, da je nejevoljna. "Gospod, zakaj vlak, ki gre iz Kamnika 8.05, ne ustavi v Bakovniku?". Odgovorim ji, da ta vlak enostavno ne ustavi. "Zakaj?", jo se naprej zanima. Ji razložim, da je to regionalni vlak, ki ustavi samo na določenih postajah. "Kako to, če sem na netu vtipkala Kamnik in je pisalo, da vstavi v Kamniku", gospa ne popusti. Odgovorim ji, da ta vlak ne vstavi in zakaj ni vtipkala Duplica - Bakovnik. "Ni te postaje", odgovori gospa. hm, mogoče pa res ni na naši spletni strani, kaj vem.
Ker mi ni dalo mira, vzamem ppc ter pogledam na splet in vidim, da obstaja ta njena postaja. se ji počasi približam in ji pokažem, da obstaja njena postaja oz. postajališče. "Aha", mi odgovori, "najlepša hvala".
A to je to?!! Dobim jo da laže in ona se mi hladnokrvno zahvali. Kje je pa tisti napadalen ton od prej? Ni ga.
Ne zahvaljujte se meni gospa, pač pa g. Darwinu in poznejšim mislecem, ki so dojeli, da smo enostavno ljudje taki. Redki priznajo svojo napako. In še takrat, ko ga dobiš na laži, se poskuša rešiti na tisoče načinov.
Kako smo ljudje zanimiva in čudna vrsta, saj bi nas lahko proučevali leta in leta, pa ne bi dojeli globine in širine našega spoznanja ter misli.
Na vlaku pri pregledu vozovnic, me gospa ogovori. Glede na njen pristop, se zavem, da je nejevoljna. "Gospod, zakaj vlak, ki gre iz Kamnika 8.05, ne ustavi v Bakovniku?". Odgovorim ji, da ta vlak enostavno ne ustavi. "Zakaj?", jo se naprej zanima. Ji razložim, da je to regionalni vlak, ki ustavi samo na določenih postajah. "Kako to, če sem na netu vtipkala Kamnik in je pisalo, da vstavi v Kamniku", gospa ne popusti. Odgovorim ji, da ta vlak ne vstavi in zakaj ni vtipkala Duplica - Bakovnik. "Ni te postaje", odgovori gospa. hm, mogoče pa res ni na naši spletni strani, kaj vem.
Ker mi ni dalo mira, vzamem ppc ter pogledam na splet in vidim, da obstaja ta njena postaja. se ji počasi približam in ji pokažem, da obstaja njena postaja oz. postajališče. "Aha", mi odgovori, "najlepša hvala".
A to je to?!! Dobim jo da laže in ona se mi hladnokrvno zahvali. Kje je pa tisti napadalen ton od prej? Ni ga.
Ne zahvaljujte se meni gospa, pač pa g. Darwinu in poznejšim mislecem, ki so dojeli, da smo enostavno ljudje taki. Redki priznajo svojo napako. In še takrat, ko ga dobiš na laži, se poskuša rešiti na tisoče načinov.
Kako smo ljudje zanimiva in čudna vrsta, saj bi nas lahko proučevali leta in leta, pa ne bi dojeli globine in širine našega spoznanja ter misli.