pomoč

Moja služba je sanjska služba. Resno mislim. Vse kaže, da sem zaenkrat vesel glede službe. Najbolje se počutim, ko pomagam nekomu in vidim njihov zareč, nasmejan obraz zadovoljstva in hvaležnost za pomoč v očeh. Danes sem imel primer, ko je gospa stopila na vlak v Pivki in je hotela kupiti karto do Feldkirchena, ampak ji je blagajnik rekel, da ne more kupiti in naj se kje drugje pritoži.

Ni mi do pravice, saj vedno taki ki iščejo nasrkajo… kot "Jernej in njegova pravica", vendar sem mi zdi "bolano in izguba kvalitete ter pridobivanje na kvantiteti", ko ti blagajnik naheca staro gospo. Njen mož je bil od leta 1948 šef postaje v Logatcu. Skoraj jokaje, da ne rečem razočarana, ker je do sedaj vedno lahko kupila, mi razlaga, da taki včasih niso delali na mednarodnih blagajnah. Da je včasih bilo drugače. Da je bila kvaliteta. Kaj naj ji recem. Ne, ni tako… da, prav imate. Le kaj naj ji rečem na to?

Žal gospa, znajdite se kakor vete in znate, saj vam jaz ne morem pomagati, čeprav vem, da bom tudi sam nekega dne star in potreben pomoči!!