pomoč
Končam v Ljubljani z vlakom 2619. Pregledam vlak, sestopim z vlaka ter
vidim, da je pri prvih vratih nastala rahla zmeda. Kaj pa sedaj? Meni se
mudi! Ta teden še posebej, saj imam ob 12.45 fizioterapijo. Samo še to mi je
manjkalo! Starejša gospa ne more stopiti na noge. Tu sem, da pomagam gospe,
da obvestim postajno osebje, da pokličejo reševalce. Vendar… meni se mudi!!
Pomagam ji do stola, sam odidem po pomoč. Naši varnostniki , ki naj bi
pomagali nimajo nič za take primere. Kako naj spravim gospo s četrtega
perona, ki komaj da stopi na noge k stari policijski postaji (k naši
razporedni). Vmes pokličem taksi, se vrnem z varnostnikom, ki je ji ne more
pomagati.
Na klopci sedi mlad fant, močan, s slušalkami v ušesih in posluša
glasbo… Pristopi in prijazno ponudi pomoč. Na sebi je imel bularje, image
mladostnika - razbijača, vendar je le ponudil pomoč. Hmmm, kako videz vara.
In še so ljudje, ki radi priskočijo na pomoč.
Tako s starejšo gospo hodiva počasi in premišljujem kako preveč "jamra"!
Njena hčerka j je operirala kolk ter je nepokretna in noče jesti brez nje.
Pa gospa? Gospo je strah, kako bo z njeno hčerko,če bo še sama nepokretna.
Ona "jamra" jaz pa sem z mislimi pri družini ter kako je to čudno... Gospa
stara 83 let, je res morda pri koncu svoje življenjske poti, a od doma sem
slišal same pohvale in dobre novice kako napreduje najin sin. Vendar me iz
premišljevanje predrami misel in se zavem, da tudi mene nekoč to čaka .
Starost je res slabost in si sam na svetu s svojimi boleznimi.
In kdo bo meni pomagal? Kdo? Tudi tujec, kot je pomagal tej gospe. Se pravi,
da le mora obstajati dobrota na tem svetu.
vidim, da je pri prvih vratih nastala rahla zmeda. Kaj pa sedaj? Meni se
mudi! Ta teden še posebej, saj imam ob 12.45 fizioterapijo. Samo še to mi je
manjkalo! Starejša gospa ne more stopiti na noge. Tu sem, da pomagam gospe,
da obvestim postajno osebje, da pokličejo reševalce. Vendar… meni se mudi!!
Pomagam ji do stola, sam odidem po pomoč. Naši varnostniki , ki naj bi
pomagali nimajo nič za take primere. Kako naj spravim gospo s četrtega
perona, ki komaj da stopi na noge k stari policijski postaji (k naši
razporedni). Vmes pokličem taksi, se vrnem z varnostnikom, ki je ji ne more
pomagati.
Na klopci sedi mlad fant, močan, s slušalkami v ušesih in posluša
glasbo… Pristopi in prijazno ponudi pomoč. Na sebi je imel bularje, image
mladostnika - razbijača, vendar je le ponudil pomoč. Hmmm, kako videz vara.
In še so ljudje, ki radi priskočijo na pomoč.
Tako s starejšo gospo hodiva počasi in premišljujem kako preveč "jamra"!
Njena hčerka j je operirala kolk ter je nepokretna in noče jesti brez nje.
Pa gospa? Gospo je strah, kako bo z njeno hčerko,če bo še sama nepokretna.
Ona "jamra" jaz pa sem z mislimi pri družini ter kako je to čudno... Gospa
stara 83 let, je res morda pri koncu svoje življenjske poti, a od doma sem
slišal same pohvale in dobre novice kako napreduje najin sin. Vendar me iz
premišljevanje predrami misel in se zavem, da tudi mene nekoč to čaka .
Starost je res slabost in si sam na svetu s svojimi boleznimi.
In kdo bo meni pomagal? Kdo? Tudi tujec, kot je pomagal tej gospe. Se pravi,
da le mora obstajati dobrota na tem svetu.